Zanesljiva
Vedno sem se imela za osebo, na katero se res lahko vsak zanese, saj sem se vedno javila na klic tudi, ko me je kdo klical sredi noči in je potreboval pomoč. Vedno sem tudi pomagala vsem drugim, ki so to potrebovali, saj sem bila tudi več let prostovoljka v domu ostarelih in v Mladinskem centru.
Vedno sem se spomnila na vse rojstne dneve družinskih članov ter prijateljev in vedno sem že čez leto spremljala, kaj si kdo želi za rojstni dan in potrudila sem se, da je to res dobil za darilo. Zato sem se vedno počutila, da sem zanesljiva in odgovorna kljub svojim letom.
Tudi za vse družinske člane sem bila vedno in povsod dosegljiva na telefonu, čeprav v tistem trenutku morda niso dobili na telefon nikogar drugega.
Vse skupaj se je spremenilo, ko sem se vrnila iz porodnišnice z dvojčicama, saj sem takrat postala nedosegljiva za ves svet. Če smo v času klicev ali obiskov spali se nisem javila nikomur niti nisem odpirala vhodnih vrat za obiske.
Klice sem začela vračati šele, ko sem imela čas (včasih čez nekaj dni), saj sem si rekla, da tisti, ki me nujno potrebujejo, me bodo poklicali še enkrat.
Tudi na sporočila sem vedno odgovorila zelo pozno včasih šele po nekaj dneh, ko sem imela trenutek časa ob obilici dela z dvojčicama.
Na splošno bi lahko rekla, da sva se prvi mesec, ko je bil Rajko z menoj doma popolnoma odklopila od sveta.
Preprosto smo bili skupaj cele dneve, in ker sva imela toliko dela z dvojčicama in z Glorio, se nisva ukvarjala z ničimer drugim, kar ni bilo nujno. Zjutraj, ko je odpeljal Glorio v vrtec, smo kasneje skupaj spali še najprej, saj smo noči zaradi krčev večinoma vsi prebedeli in ko sva imela nekaj minut zase, sva imela skupaj še zajtrk.
V tem mesecu in pol tudi nisva sprejela nobenih drugih obiskov razen ožje družine ali kratkih obiskov prijateljev. Namreč nisva želela, da bi se dvojčici česa nalezli, saj sta bili nedonošeni in zato sta bili še bolj dovzetni za bolezni.
Lahko bi rekli, da smo bili v tem času odrezani od sveta in živeli smo v svojem ˝mehurčku˝.
Ko se je Rajko vrnil v službo, sem bila vsak dan skoraj celoten dan sama z njima, saj je bil skupaj z vožnjo odsoten skoraj 11 ur. Tako, da sem se morala dobro organizirati čez dan, da sem zmogla vse in da sem šla sama z njima vsak dan tudi po Glorio v vrtec. Tudi takrat sem bila večinoma dosegljiva le za najine starše in za nikogar drugega.
Spletna stran je samevala, saj nisem niti videla računalnika, ampak mi ni bilo niti malo žal, saj sem vsak trenutek dneva preživela s svojo družino. Šele, ko sta bili stari šest mesecev in sta začeli malce več spati tudi čez dan, sem imela čez dan vsaj nekaj minut časa zase, da sem lahko medtem zapisovala spomine in koristne informacije za (bodoče) starše.
Obenem so bili to zame trenutki za sprostitev, saj me pisanje spominov in nasvetov vedno sprošča. Šele kasneje po nekaj mesecih sem spet postala malce bolj dosegljiva in zanesljiva za vse druge. Vendar je še vedno družina na prvem mestu in vse drugo lahko vedno počaka. 🙂
Si tudi ti po rojstvu otrok postala popolnoma nedosegljiva za druge? Si tudi ti oseba na katero se lahko vedno zanesejo?