Vzponi in padci
O tem, da je moje življenje polno padcev in vzponov, sem pisala že v prejšnjem prispevku.
Poleg vseh drugih težavah sem imela še težave z iskanjem službe. Saj sem z opravljanjem študentskega dela začela že takoj po končani osnovni šoli in ga opravljala vsa leta študija.
In tako prihranila dovolj denarja, da sem si lahko sama v celoti plačala vozniški izpit. Le pri nakupu prvega avta so mi malce pomagali starši.
Tako, da sem se nujno morala že zelo kmalu naučiti varčevati. Mami me je že v srednji šoli začela učiti, kako varčevati in prihraniti čim več denarja. Sama sem čez leta le še nadgradila znanje in zdaj si pomagamo z medsebojnimi nasveti o varčevanju.
Prva leta sem študentsko delo našla brez težav, saj sem večinoma delala le za poletne počitnice. Kasneje v času študija so se začele težave z iskanjem dela, saj ni bilo več veliko prostih študentskih del ali so vedno vzeli le otroke od zaposlenih.
Sama sem bila zato večkrat brez denarja, ker sem imela veliko stroškov poleg tega sem morala še plačevati šolnino, dobivala pa sem le manjšo štipendijo.
Poslala sem ogromno prošenj in prijav na delovna mesta in povsod sem dobila le odgovor, da sem predaleč doma in da še nimam delovnih izkušenj na tistem področju.
Kljub temu nisem obupala in sem po letu in pol iskanja službe končno našla novo študentsko delo. Ampak ker sva si z mojim dragim že zelo želela otroka, sva se odločila, da bova poskusila.
Saj sem vedela, da tam zagotovo ne bom dobila redne zaposlitve, saj so želeli imeti le študente in dijake za krajši čas.
Želja se nama je kmalu uresničila in zato sem seveda čez osem mesecev ostala brez dela in sem eno leto prejemala le socialno porodniško 252 € na mesec. Poleg tega je hčerka imela prve mesece grozne krče in sva zato morala kupovati vetrovne kapljice in paziti pri njeni prehrani.
Obenem se ni hotela dojiti, zato sva ogromno denarja porabila tudi za mleko v prahu, stekleničke, dudke, črpalko in vse ostalo.
Morala sva veliko varčevati in gledati na vsak porabljen cent, ampak kljub temu nama ni žal, da sva se takrat odločila za družino. Saj imava prekrasno hčerkico.
Po končanem porodniškem dopustu sem odšla povprašat na prejšnje delovno mesto, ali bi lahko spet začela delati tam. Ker so mi pred odhodom dejali, da se lahko po končani porodniškem dopustu vrnem in povprašam za delo.
Saj so bili z mojim delom zelo zadovoljni. In seveda sem nepričakovano dobila negativen odgovor.
Bila sem zelo slabe volje, saj sem upala, da se bomo končno finančno lahko postavili na noge še z mojo plačo. Mislim, da jih je bilo predvsem strah, da bi takoj spet zanosila in bi morali iskati zamenjavo zame.
Saj so bile sodelavke, ki sem jih v tistem času nadomeščala spet v porodniškem in bolniškem dopustu. Njihov odgovor takrat je bil le, da se modernizirajo in da sedaj ne potrebujejo nikogar za to delo oziroma že imajo nekoga drugega.
Ta novica me je seveda zelo potrla, saj sem se spet znašla na trgu brezposelnih iskalcev zaposlitve. Morala sem se prijaviti na zavod za zaposlovanje in spet sem začela iz dna z iskanjem zaposlitve. Poslala sem ogromno prošenj in prijav in bila sem tudi na kar nekaj razgovorih.
Vedno sem aktivno iskala zaposlitev, saj si nisem več želela izposojati denarja.
Poleg tega sva se z mojim dragim v tistem času odločila, da se bova preselila v stanovanje po dogovoru z mojo sestro o prevzemu kmetije. In zato sva takrat vsak svoj cent začela vlagati v stanovanje. Veliko sva se morala odrekati, da sva si ustvarila prijeten dom po najinim željah.
Predvsem, ker je blok star 110 let in je bilo stanovanje potrebno kompletne prenove. Kar je, seveda predstavljajo ogromen strošek. Varčevala sva na vseh področjih in prihranila ogromno denarja. Res je, da prenova traja že skoraj eno leto, saj si nisva želela, niti si nisva upala zaprositi za posojilo.
Tako, da sva vsakič obnavljala, dokler sva imela še kaj denarja. Ko ga je zmanjkalo, se je celotna prenova ustavila za mesec ali dva.
Moja mami mi je vedno pravi, da je ena najhujših stvari, da moraš drugega prositi za denar in s čimer se lahko zdaj zagotovo strinjam. Ta grozni občutek me je spremljal kar nekaj mesecev in resnično sem že obupala nad vsem.
Saj sem si kljub ekstremnemu varčevanju morala izposojati denar. Čeprav nisem nikoli vedela, kdaj ga bom lahko vrnila.
Zato sem se maja, ko sem izvedela za program ženskega podjetništva odločila, da uresničim svojo dolgoletno željo in odprem svoje podjetje ter postanem sama svoja šefica.
Ker sem za program izvedela prepozno so bila takrat že vsa mesta zasedena poleg tega nisem še izpolnjevala vseh pogojev za včlanitev.
Zato sem še naprej iskala zaposlitev in obenem na zavodu prosila, če me lahko vpišejo na jesenski rok za ta program. Meseci so minevali in preprosto sem že obupala nad vsem skupaj. Saj sem bila v čakalni vrsti in pred mano so bile še štiri osebe tako, da do zadnjega nisem vedela, če bom sprejeta.
Pet dni pred začetkom programa sem končno prejela klic iz zavoda, da se je sprostilo mesto zase.
Vprašali so me, ali sem še vedno za včlanitev in če lahko pridem takoj na podpis zaposlitvenega načrta za program ženskega podjetništva. Seveda sem z največjim veseljem in tudi strahom sprejela ponudbo in se obenem počutila fenomenalno.
Saj sem v tem videla ogromno priložnost, ki je nisem smela zamuditi. Sploh ker sem bila sprejeta med 200 podjetnic iz celotne Slovenije.
Vedela sem, da te priložnosti ne smem izpustiti, saj je bil to moj nov vzpon in tudi zagon za naprej. Komaj sem čakala, da se začnejo predavanja. In zdaj lahko rečem le, da je bila to moja najboljša izkušnja in odločitev do zdaj.
Saj toliko znanja še nisem prejela nikoli v življenju, kot zdaj v le dobrih dveh mesecih. Dobila sem tudi ogromno novih prijateljstev, poznanstev, znanj in izkušenj za podjetništvo.
In še nagrado subvencijo za uresničitev sanj (poplačilo prispevkov) brez katere si zagotovo ne bi upala stopiti na pot podjetništva. Ter svojo idejo o varčevanju razkriti širnemu svetu. Končno bom lahko z veliko mero potrpežljivosti in sreče postala finančno neodvisna od drugih.
Je pa dejstvo, da so se vsi dogodki do zdaj povezovali med seboj tako slabi kot dobri in vsi so me pripeljali do točke, kjer sem sedaj.
Saj, če takrat ne bi prejela nagrade v obliki šolnine, mi tudi ne bi mi uspelo končati višje šole z diplomo. In tako ne bi izpolnila pogojev za ta program. Obenem pa, če bi me po porodniški sprejeli nazaj na delo verjetno nikoli v življenju ne bi odprla svojega podjetja.
Poleg tega, če ne bi imela toliko padcev in vseh težav do zdaj ne bi nikoli začela varčevati.
Splet vseh dogodkov me je pripeljal do točke, kjer sem sedaj. In verjamem, da se bo moja pot le še vzpenjala. In da bom na poti premagala veliko izzivov, ampak bom vseeno končno počela tisto, kar sem si vedno želela. In kar me tudi najbolj veseli, pomagati ostalim in biti sam svoj šef.
Verjamem, da ste tudi vi že doživeli veliko padcev in vzponov in upam, da jih premagujete čim bolje. Želim si, da vam bom s svojimi nasveti lahko pomagala vsaj pri vzponu glede varčevanja in pri tem, da nikoli ne smete obupati.
Verjamem, da boste z varčevanjem lahko dosegli še veliko drugih zadanih ciljev.
Ta teden sem še posebej ponosna nase, ker sem prejela katalog podjetnic in v njem je tudi moje ime in moje podjetje.
Tudi vi si ga lahko ogledate na povezavi. Moje podjetje Izberi modro, je omenjeno na 109 strani.
Sledite svojim sanjam in vam bo uspelo 😉
Kako ste se vi soočali z vzponi in padci? Jih uspešno premagujete?
