Vnetje bezgavk v trebuhu
Po treh letih zdaj že takoj vem, da je Gloria bolna, ko je za nami neprespana noč in tudi tokrat se žal nisem zmotila. 🙁 Ker sem z Glorio skupaj vse dni v tednu 24 ur na dan – razen, ko je v vrtcu takoj vem, ko je, kaj narobe z njo.
Tokrat se je vse začelo že v nedeljo dopoldne, ko smo se odpravljali na kosilo in Gloria me je prosila, ali gremo lahko skupaj na wc. Seveda sem jo takoj peljala in takrat je nenadoma začela neutolažljivo jokati in rekla mi je, da ne more kakati in da jo boli trebuh.
Meni se je ob vsem tem trgalo srce, saj nisem vedela, kako naj ji pomagam obenem je tudi nisem mogla vzeti v naročje, saj je ne smem več dvigovati. Takoj smo odšli domov in naprej sem ji dala masleno svečko, nato sem ji masirala trebuh in noge.
Čez kakšno uro se je stanje umirilo in videti je bilo kot, da je vse v redu z njo, saj je bila spet polna energije. Tudi naslednje dva dni je bila zelo živahna in je šla brez težav v vrtec. Blato je odvajala normalno in zato sem imela občutek, da je zdrava.
V tem času je le enkrat imela vročino 39 stopinj in takoj, ko sem ji dala svečke, je vročina v dveh urah padla na 37 stopinj. Obenem je bila Gloria celoten čas odlične volje, zato nisem niti pomislila, da je bolna.
Naslednjo noč iz torka na sredo smo skoraj v celoti prebedeli, saj je spet neumorno jokala. Spala je morda v celotni noči le dve uri v najinem naročju in govorila je, da jo boli trebuh zato sem se odločila, da jo takoj odpeljem v zdravniku.
Žal je njen zdravnik delal šele popoldne, zato smo odšle k dežurni zdravnici, ki jo je pregledala in takoj naju je poslala na urgenco. Rekla mi je še, da je ne smem peljati sama, saj mi lahko med vožnjo bruha zato sem s seboj vzela še svoja starša.
Hitro sem odšla domov in spakirala le najnujnejše stvari za s seboj in potem smo skupaj takoj odšli na urgenco v Trbovlje. Tam smo bile precej hitro na vrsti in Gloria se je med vožnjo tudi že malce pomirila.
Zdravnik mi je takoj povedal, da je zagotovo nekaj narobe s trebuhom in naju je poslal še na ultrazvok trebuha in na odvzem krvi. Ko so ji hoteli vzeti kri za preiskave, so se spet začele težave, saj smo morale oditi na pediatrični oddelek, ker sestram ni pustila, da ji vzamejo kri.
Kasneje jih je komaj uspelo, da so našli žilo, in ker je imela zelo gosto kri, smo imeli ogromno težav in zato smo bile tam skoraj eno uro. Nato smo odšle še na ultrazvok, kjer nama je zdravnica povedala, da ima zagotovo vnetje bezgavk v trebuhu.
Spet smo morale čakati še kakšno uro, da so prejeli vse izvide in nato so se odločili, da moramo ostati na opazovanju. V tem času smo bile že obe popolnoma izčrpane in še sreča, da sta bila z nama moja starša, saj je sama nisem mogla imeti več v naročju zaradi vseh bolečin in pritiska na trebuh.
Čez nekaj časa so naju sprejeli na oddelek in na srečo so mi dali veliko bolniško posteljo za spanje, saj na ˝kavču za starše˝ne bi mogla spati niti minuto (po drugi strani so se vsi vtikali v to zakaj imam le jaz to posteljo). Na srečo smo bile prve dan same v sobi tako, da se je vsaj Gloria malce odpočila. Tudi osebje na oddelku je bilo fantastično in zelo prijazno.
Ko smo bile sprejete na oddelek sta jo prišla starša popazit jaz sem medtem odšla v avto in pojedla pico, saj sem bila sestradala, ker smo skupaj čakali več kot sedem ur, preden so naju sprejeli. Gloria po sprejemu ni smela ničesar piti in jesti, zato je nisem želela dražiti s hrano in sem le na skrivaj pojedla pol pice.
Nato smo morale počakati na popoldansko vizito, na kateri so najprej razmišljali, da jo bodo morda morali operirati. Gloria je medtem tudi zaspala, saj je bila izčrpana po neprespani noči in še izjemno napornem dnevu. Kasneje so ji končno dovolili, da je lahko vsaj pila, vendar jesti še vseeno ni smela do naslednjega dne.
Ko so mi prinesli večerjo, sem imela zato grozen občutek, saj sploh nisem vedela, kaj naj naredim. 🙁 Gloria še vedno ni smela jesti, sama pa sem bila že tako sestradana, in če ne bi bila noseča, bi zagotovo bila skupaj z njo lačna do naslednjega dne.
Tako me je vsakih nekaj sekund vprašala, kdaj bodo prinesli večerjo zanjo in mi govorila, da je lačna. Sama sem imela obenem preprosto občutek, da se bom pred njo zlomila in zjokala, saj nisem vedela, ali naj jem ter nahranim vsaj dvojčka ali naj bom skupaj z njo lačna.
Gloria je sedela poleg mene za mizo in čakala na svojo večerjo jaz sem medtem s solzami v očeh poskušala pojesti vsaj nekaj koščkov večerje. Ko so končno odnesli krožnik, so se spet začela njena vprašanja (kdaj bodo prinesli večerjo zanjo, kdaj pride ati, kje sta ata in mama in če gremo lahko domov).
Ker s seboj nisem imela ničesar, sem prosila medicinsko sestro, ali mi lahko posodijo polnilec za telefon, saj sem imela popolnoma prazno baterijo. Kasneje smo skupaj poklicale celotno družino, da se je malce pomirila in pozabila na vse skupaj.
Pred spanjem smo se še veliko pogovarjale in Gloria je noč prespala brez težav in bolečin. Sama sem bila poleg nje celotno noč pokonci, saj me je skrbelo, da bo z njo kaj narobe ali da bo padla iz postelje.
Obenem sem bila popolnoma uničena od celotnega dneva in tedna. Celoten dan sem jo morala tudi dvigovati iz postelje, dvigovala sem jo tudi za wc, saj je imela infuzijo. Zato me je še posebej skrbelo, kako sta dvojčka, saj bi morala ravno na ta dan imeti pregled pri ginekologu, ki sem ga zaradi sprejema zamudila.
Po jutranji viziti naslednji dan sem se malce pomirila, saj je zdravnica dejala, da bomo morda lahko šle popoldne domov, če bo vse v redu. Na srečo je tako tudi bilo, saj naju je s podrobnimi navodili odpustila domov.
Vseeno sem morala še sama dva dni kasneje iti nazaj na urgenco zaradi neznosnih bolečin v hrbtenici in trebuhu. Sprva sem menila, da imam vnetje medrebrne mrene, saj so bile bolečine resnično nevzdržne in sem še iz postelje komaj vstala.
Po podrobnem pregledu in laboratorijskih preiskavah je zdravnica ugotovila, da sem se preprosto preveč naprezala v zadnjih dneh. Verjetno tudi takrat, ko sem v bolnišnici dvigovala Glorio zato mi je svetovala Lekadole za bolečine, počitek in zmerno razgibavanje.
Vse mesece nosečnosti sem sicer zelo pazila tudi na svoje zdravje in sem Glorio dvignila le za trenutek iz posteljice. Tokrat sem se v teh dneh resnično preveč naprezala, saj sem bila sama z njo in nisem mogla klicati vsakič medicinske sestre za pomoč.
Vendar je bil to zame opozorilni znak, da moram še bolj paziti nase in na dvojčka v naslednjih mesecih. Trenutno si želim le, da se vnetje trebušnih bezgavk pri Glorii ne ponovi. Obenem si želim, da bi imela Gloria čim manj bolezni v naslednjih mesecih.
Ste se že srečali z boleznijo vnetje trebušnih bezgavk? Ste dobili še kakšna navodila razen želodčne diete in da morate paziti na to, kako otrok odvaja blato?
