Vljudnost

Vljudnost

Vljudnost je lepa čednost – navada so včasih rekli ljudi. Vendar se bojim, da je v zadnjih letih vljudnost izginila neznano kam, saj ljudje sploh ne vedo več, kaj pomeni vljudnost.

Starši in stari starši so me vedno učili, da moram vljudno pozdraviti vsakogar, ki ga srečam. In to sem vedno tudi počela že, ko sem hodila v osnovno šolo in vsi ljudje, ki sem jih srečala, so me pozdravili nazaj.

Ko sem začela hoditi v srednjo šolo v Ljubljano, sem to lepo navado prinesla s seboj in prvi teden sem vedno pozdravljala vse, ki sem jih srečala. Vendar, ker so me vsi le začudeno gledali, sem se takrat odločila, da bom pozdravljala le še sošolce in učitelje.

Še vedno sem bila vljudna vsakič, ko sem komu napisala elektronsko sporočilo ali sem ga poklicala po telefonu. Zdaj pa imam občutek, da vljudnosti ni več niti med telefonskimi klici, saj se mi pogosto ljudje, ki me kličejo sploh ne predstavijo.

Sama se vedno takoj po telefonu predstavim in povem, kdo sem ne glede na to, koga kličem. Seveda še prej vprašam, če sem dobila pravo osebo na telefon. In kasneje še povem, zakaj sploh kličem.

Tudi v času, ko sem iskala službo sem se vedno predstavila, na drugi strani telefona pa sem dobila takšen odziv, kot da se dogovarjam s prijateljico za kavo. In vljudnosti v teh pogovorih zagotovo ni bilo, bile so le redke izjeme (če so se seveda sploh odgovorili na klic).

Tudi v dopisih ali na razgovorih sem se vedno potrudila, da sem bila zelo vljudna, vendar sem spet dobila le kratke dopise ali odgovore brez kakršnekoli vljudnosti. Oziroma sploh nisem dobila odgovora, saj so imeli že povsod vnaprej izbrane svoje kandidate.

Na vljudnost nisem pozabila niti, ko smo se preselili v mesto in prve dni sem spet pozdravljala vse, ki sem jih srečala na sprehodih. In morda so me nazaj pozdravili le štirje od vseh. Predvsem so bili to pogosto starejši, ki še poznajo kulturo vljudnosti, ter sosedje iz bloka.

Kasneje sem pozdravljala ljudi le na sprehodih ob koncu tedna, ko so dejanski vsi pozdravljali nazaj. Predvsem, ker so opazili kako lepo jih pozdravi Gloria in zato so še z večjim začudenjem pozdravili nazaj.

Prve tedne, ko smo začele hoditi v vrtec, sem na poti pozdravljala tudi starše otrok ali stare starše, ki so se vračali iz vrtca. Saj sem mi je zdelo to zelo vljudno in veliko lepše kot, da ob vsakem človeku le pogledam vstran kot, da ga nisem opazila.

Vendar so me tudi tokrat vsi le čudno gledali in me občasno celo pozdravili nazaj. Mislim, da so tudi oni na vljudnost popolnoma pozabili. Zato tudi sama nisem več nikogar pozdravljala razen staršev otrok, ki sem jih poznala.

Zdaj preprosto ne vem, ali sem jaz slab zgled Glorii, če ne pozdravim ljudi, ki gredo mimo ali so slab zgled oni, ker nikoli ne odzdravijo nazaj. Preprosto se bojim, da je že dobila občutek, da nima smisla, da pozdravlja, če je nihče ne pozdravi nazaj.

In zadnjič, ko sem bila na roditeljskem sestanku za Glorio, so mi vzgojiteljice povedale, da ima Gloria čudovite navade. In da točno ve, kdaj mora reči hvala, adijo, živjo ali kaj drugega in da vljudnost pri njej ni težava.

Pri njej je pogosto tako, da če kihne in ji ne odgovoriš takoj si kar sama reče ˝na zdravje˝ in ˝hvala˝. In na njeno vljudnost sem izjemno ponosna želim si le, da bi se tudi drugi malce spomnili na to kaj sploh pomeni beseda vljudnost.

Večkrat, ko grem k zdravniku, zobozdravniku ali kam drugam na pregled vedno pozdravim vse v čakalnici, saj se mi to zdi primerno. In pogosto pozdravijo le starejši, vsi drugi le pogledajo stran ali v telefon.

No občasno se mi zgodi ravno obratno, da ne odzdravijo ravno starejši in me pozdravljajo le mlajši. Menim, da je to predvsem odvisno od vzgoje posameznika.

Tudi, ko sem še živela doma pri starših na vasi smo imeli vedno čudovito navado, da si na sprehodih vse pozdravil sosede ali le pohodnike, ki so prišli mimo. In vedno so te vsi vljudno z nasmehom pozdravili nazaj.

Razen nekaj izjem mimo katerih sem šla in so se vedno obrnili stran ter niso pozdravili, čeprav sem jih jaz vedno pozdravila. Ampak takšne izjeme preprosto odmisliš, saj imajo verjetno preveč težav s seboj, da bi kdaj pomislili na druge.

Tudi, ko se vozimo do staršev se v vasi še vedno vsi pozdravimo med vožnjo in še posebej pozdravim vse, ki se mi umaknejo. Saj se ponekod ne uspe srečati dvema avtoma, ker cesta ni dovolj široka.

In tudi tukaj imaš divjake, ki se ne umikajo nikomur, ali morda junake, ki ˝žgejo gume˝ sredi ceste in jih drugi medtem še snemajo, ko se skoraj zaletijo vate. In imaš prijazne odlične voznike, ki se ti umaknejo, če le imajo prostor, da greš lahko mimo.

Zanima me vaše mnenje o vljudnosti? Ali pozdravite na sprehodu mimoidoče ali v trgovini ali kje drugje?

Več o mojem mnenju glede varnosti na cesti si lahko preberete v objavi, ki jo najdete tukaj.