Varnost

Varnost

Ali se počutite varni v prometu? Ste varen ali nevaren voznik?

Sama sem to zadnje mesece večkrat vprašam – ali se sploh počutim varno v prometu? In moj odgovor je zagotovo NE! Sploh v zadnjih dveh mesecih, ko gremo z Glorio vsak dan skupaj do vrtca in nazaj.

Vedno, ko gremo peš do tja moramo počakati vsa vozila, da peljejo mimo preden prečkamo prehod za pešce, saj 90 % voznikov sploh ne ustavi. In že pri drugih moraš še vedno zelo paziti, če bo sploh kdo ustavil na drugi strani.

Poleg tega je povsod v naselju omejitev 30 km/h in verjemite mi, da po omejitvah zopet vozi le 10 % voznikov. Vsi drugi vozijo tudi po 60 km/h ali več tudi takrat, ko je ob cesti največ šolarjev in staršev.

Preprosto so tako hitri, da skoraj ˝poletijo˝ čez hitrostne ovire, saj niti takrat ne zmanjšajo hitrosti. Edino, kar jih občasno upočasni, so policijske kontrole. Saj le takrat lahko varno prečkamo prehod za pešce.

Najhuje je okoli osme ure zjutraj, ko vsi zamujajo v službo ali v vrtec in ker vsi hitijo, se sploh ne ozirajo na ostale udeležence v prometu. Preprosto te nihče niti ne pogleda, če stojiš ob prehodu za pešce ali če se sprehajaš po pločniku.

Seveda so tukaj še mobilni telefoni, saj zagotovo 70 % voznikov uporablja mobilni telefon med vožnjo. In zato včasih razmišljam, ali je sploh varno hoditi po pločniku ali je bolje hoditi po travnikih. Saj opazim nekatere, ki vmes kar malce vijugajo po cesti.

Pred našo grozljivo hudo družinsko prometno nesrečo, o kateri sem pisala v objavi, ki jo najdete tukaj. O varnosti sploh nisem tako zelo razmišljala, saj sem vedno upoštevala cestnoprometne predpise, vendar nisem imela nobenega strahu pred nesrečami.

Ampak s tistim dnem se je moje razmišljanje o varnosti še bolj spremenilo. Že prej sem imela jasno postavljene meje, ki sem jih kasneje začela še bolj upoštevati.

In zato se tudi enkrat nisem usedla za volan, če sem pila alkohol. Vedno, če sem morala sprejeti klic, sem se varno ustavila ob cesti in to storila. Nikomur nisem pustila, da se z mano pelje brez, da uporabi varnostni pas. Niti se nisem želela peljati z nekom, ki ga ni uporabljal.

Saj vem, da nihče od nas ne bi preživel prometne nesreče, če ne bi bili tisti dan privezani z varnostnimi pasovi. In prav zato ne želim imeti na vesti nikogar, ki bi se mu kaj zgodilo v mojem avtomobilu in medtem ne bi bil pripet.

Neuporabe varnostnega pasu ne toleriram niti za nekaj metrov vožnje, saj se največ nesreč zgodi ravno v bližini doma, ko se že sprostimo. In tudi sama niti ne vžgem avta, dokler niso vsi v avtu privezani. Prav tako menim, da morajo biti tudi vsi otroci vedno privezani v otroških sedežih.

Saj vedno bolj pogosto vidim, da niti voznik niti otroci v avtu niso privezani. Preprosto otroci skačejo naokrog po avtu ali jih imajo neprivezane, da jim med vožnjo ne težijo zaradi pasov.

Vem, da pred leti nihče od nas ni bil privezan, niti naši starši niso imeli otroških sedežev za nas, vendar takrat tudi ni bilo tako hitrih avtomobilov. In predvsem tako nepremišljenih voznikov, ki ogrožajo vse v prometu.

Zato mi je bilo zadnjič zelo zanimivo, ko je Rajko domov pripeljal testni avto, ki stane toliko denarja kot, če bi kupila novo hišo. In odločila sva se, da gremo na testno vožnjo. Seveda ne brez, da Glorio prej priveževa v otroški avtosedež.

Z Glorio smo čakale na zadnjih sedežih testnega avta, medtem ko je Rajko iz mojega avta montiral avtosedež. In Gloria je malce raziskovala avto, vendar je bila čisto živčna, saj je iskala varnostni pas in se je hotela z njim pripeti kar sama.

V tistem trenutku sem bila resnično neizmerno ponosna nanjo, saj sem lahko opazila, kako čudovito posnema najine navade in da ve, da mora biti v avtu vedno privezana.

Ker imamo na srečo zdaj otroški sedež Cyber, ki se preprosto in hitro namesti v drug avto, smo se tisti večer lahko odpravili na testno vožnjo.

Vsak dan pa se čudim tudi vsem pešcem in vsem drugim, ki ne uporabljajo pločnika mimo našega bloka. Saj vsak dan vidim mamice, ki se z vozički sprehajajo po sredini cesti, čeprav je pločnik vedno prazen in res širok.

Poleg tega tudi vsi, ki so na rolerjih, skirojih ali peš se vozijo ali hodijo po cesti namesto po pločniku. Čeprav nekateri vozniki tam vozijo tudi po 80 km/h in se praktično komaj ustavijo na križišču. In s tem mislim na vse avtomobile, motorje in tudi tovornjake …

Pri mojih starših doma na primer ni niti enega pločnika, saj živita na vasi. In tako sem vedno na sprehodih z vozičkom morala še posebej paziti na vse avtomobile in na ostala vozila. Saj so tudi tukaj nekateri krepko prekoračili omejitve in jim je bilo preprosto vseeno, ali se zaletijo vate.

In prav zato si v mestu, kjer zdaj živimo niti ne predstavljam, da ne bi za vsak sprehod uporabljala pločnika. Saj glede na to, da je večini vseeno za varnost, si ne bi želela hoditi po glavni cesti, ko vsi tako hitijo.

In resnično ne razumem zakaj pešci, mamice, starejši in vsi drugi ne uporabljajo pločnikov, če jih na veliko srečo imamo in še to zelo široke. Po drugi strani tudi vedno na prazne pločnike pazi redarska služba, saj budno pišejo kazni vsem, ki se tega ne držijo.

Kljub vsemu je še vedno ogromno drugih stvari pogosto na pločnikih od smetnjakov do prikolic in vseh ostalih stvari. Da ne govorim o popolnoma nepreglednih odsekih, saj imajo vsi zasajene žive meje in podobne stvari, ki zakrivajo pogled na cesto in na udeležence.

Ravno nekaj dni nazaj se nama je na poti iz vrtca zgodilo, da bi naju avto skoraj povozil na prehodu za pešce. Saj čeprav smo prehod prečkale varno in je bil avto še daleč pred nama se je komaj ustavil, saj je imel veliko hitrost.

Vedno nama vozniki ustavijo le, če so v bližini policisti ali če se morda peljejo za njimi. Drugače lahko pred prehod čakamo tudi po deset minut ali tvegamo, če nama bo, sploh kdo ustavil.

Enako je bilo vsakič, ko smo šle z avtom do vrtca in sem imela sama kasneje opravke ali je bil tisti dan dež. Preprosto nikjer nisem dobila prostega parkirnega prostora in sem zato morala parkirati tako daleč, da bi bilo isto kot, če bi šle peš.

Obenem se je vedno vsem tako mudilo, da sem morala paziti na vsakem koraku, da se ni kdo zaletel v moj avto ali v naju, če smo šle peš od avta.

In ob vsem tem se vprašam, ali je resnično vsem varnost drugih na zadnjem mestu?

Vem, da ima vsak od nas kdaj dan, ko ti misli za sekundo odplavajo stran ali se ti morda mudi. Vendar je bolje, da zamudiš minuto ali dve kot, da je ta minuta usodna zate ali za koga drugega …

Sama srčno upam, da bodo tudi drugi kdaj pomislili na varnost sebe in drugih, kot na to gledam jaz. In ravno zato se vedno tudi umaknem na stran, ko zagledam pijanega voznika pred seboj ali za seboj ter če opazim divje nepremišljene voznike, ki sploh ne gledajo na hitrost.

Vendar je pogosto tako, da ravno nedolžni utrpijo posledice nepremišljenih voznikov ali drugih udeležencev v prometu. Ali celo izgubijo življenje.

Najhuje je, da smo imeli na prvem roditeljskem sestanku tudi predavanje varnost otrok v prometu in vendar imam občutek, da ga skoraj nihče ni poslušal. Čeprav nam je predavatelj prestavil grozne posledice nesreč in tudi smrtne izide.

Tudi na srednji zdravstveni šoli smo veliko govorili o varnosti in tudi na žalost sem videla ogromno grozljivih posledic prometnih nesreč. Zato si resnično tega ne želim prestajati še enkrat.

Kakšen je vaš pogled na varnost v prometu? Zanima me tudi, ali se imate za varnega ali nevarnega voznika?