Učenje staršev
Vsak otrok je unikaten in se razvija drugače nekateri hitreje, drugi počasneje, ampak vseeno vsak od njih doseže vse mejnike v razvoju.
Večkrat, ko sem se dobila s kolegicami na kavi, ki že imajo otroke, je bilo vedno isto. Moj že to dela, moj pa to, kaj pa tvoj? Je to vsem mamicam poznano, kajne?
Zato sem se začela že spraševati, ali je sploh smiselno, da se sploh še srečam z njimi in poslušam vedno ista vprašanja.
Z Rajkom sva zelo kmalu ugotovila, da razvoja ne nadziramo starši ampak otroci sami in ko so pripravljeni, sami nakažejo in pokažejo to. Hčerke nisva želela naučiti nobene stvari na silo, ampak sva ji pustila, da nama je sama pokazala, ko je bila pripravljena na to je postavila nov mejnik.
Edino stvar, ki sva jo poskusila narediti prekmalu zaradi pritiska drugih, je bilo uvajanje goste hrane, ko še ni bila pripravljena. Zaradi tega imamo še zdaj težave, saj večkrat noče jesti, ali je hrana po celi kuhinji in še vsepovsod drugje.
Ne morem pozabiti, ko sem prvič šla na pregled z njo k pediatrinji pri enem mesecu starosti. Nič mi ni bilo jasno, ko me je začela spraševati, kdaj bomo začele z uvajanjem goste hrane. Šok. 🙁
Primeri dobrih stvari, ki sva jih prepustila hčerki:
- Pri treh mesecih je imela že prva dva zobka in do dvanajstega meseca je imela že 16 zob in ko sva ji dala zobno ščetko, si jih je sama čistila in pri tem uživala, saj si želi vedno biti samostojna.
- Pri šestih mesecih se je začela postavljati na nogice, zato sva takrat, le čim bolj zaščitila vse. Vrtiljak sva snela iz posteljice in pustila sva ji prosto pot. Zato je pri devetih mesecih že shodila,zdaj seveda pride že povsod in seveda stopnice so zakon.
- Tudi zdaj nama vedno sama pokaže, kaj želi imeti, ali si sama to vzame, čeprav še zna povedati veliko besed razume vse in tudi vedno uveljavi svojo voljo. 🙂
Tako da sem mnenja, da nam otroci vedno sami pokažejo, ko so pripravljeni na nove podvige in kljub majhnim poškodbam uživajo v samostojnosti.
Predvsem moramo paziti, kakšen zgled dajemo otroku. So tudi naše male kopije in gobice, ki obenem vpijajo vse, kar vidijo na žalost včasih tudi slabe stvari, ki se jih morda starši v tistem trenutku ne zavedamo.
V branje vam priporočam tudi svoj prispevek o tem ali stres pri mamici vpliva na otroka.
Zanima me vaše mnenje? Kako ste se vi soočali z novimi izzivi? Ste pustili otroku, da sam pokaže, vse kar zna?