Težave pred prvo nosečnostjo
Do zdaj sem o diagnozi – policistični jajčniki govorila le z Rajkom in z mami. Nikomur drugemu nisem želela govoriti o svojih težavah, vendar menim, da je dobro, da svojo zgodbo delim še z drugimi in tako preprečim morebitne težave z zanositvijo še kateri od bralk.
Moja zgodba s policističnimi jajčniki se je dejansko začela že pred štirimi leti, ko sva se z Rajkom odločila, da si želiva imeti otroke. O tem sva razmišljala že prej in zato sem začela tri mesece pred načrtovano nosečnostjo jesti tablete s folno kislino.
V mesecu maju en mesec pred zanositvijo sem se naročila tudi na redni letni pregled h ginekologinji. Tja sem prišla popolnoma sproščena in povedala sem ji tudi, da imam namen zanositi vendar, da imam zelo neredno mesečno perilo.
Naprej me je pregledala z ultrazvokom in nato je sledila njena grozna diagnoza. Povedala mi je namreč, da sem morda že noseča, vendar da se na ultrazvoku zelo slabo vidi in da gre morda za zunajmaternično nosečnost kar pomeni, da bom morala narediti splav.
V tistem trenutku so se vse moje sanje in želje zdrobile v prah. Napisala mi je napotnico za ginekološko ambulanto v Ljubljani na urgenci in mi predlagala, naj grem čim prej tja.
Medicinski tehnik mi je takrat ob odhodu iz ordinacije še nesramno dejal zakaj, nisem prej naredila testa nosečnosti, preden sem sploh prišla na pregled. Takoj sem mu odgovorila, da sploh še nisem načrtovala nosečnosti in da na to sploh nisem pomislila ter da v tistem trenutku niti ne bi bil pomemben.
Na poti iz ordinacije sem komaj zadrževala solze in takoj, ko sem prišla v avto, sem se zjokala. Komaj sem se malce pomirila, da sem lahko poklicala Rajka in mu vse povedala.
Takrat je bil ravno v službi, zato sem mu dejala, da grem sama v Ljubljano z vlakom in da če ga bom potrebovala, ga bom poklicala, da pride pome.
V tistem trenutku sem bila tako zelo živčna, da sem komaj vsa solzna pripeljala do železniške postaje. Na vlaku sem razmišljala le o tem, kako se lahko najlepši trenutek mojega življenja spremeni v moro.
Ko sem prispela na urgenco so se paciente v čakalnici pogovarjale, da jih v ambulanto sprejemajo po nujnosti. Tako sem se med čakanjem tudi malce pomirila, saj se bila na vrsti zadnja in zato sem si govorila, da bo zagotovo še vse v redu.
Pred pregledom so mi najprej vzeli kri, nato sem morala počakati še nekaj časa na pregled. V tistem hodniku je bilo res strašljivo, saj so paciente ena za drugo hodile iz ambulante v solzah ter z različnimi groznimi diagnozami.
V času, ko sem končno prišla na vrsto, sem se preprosto prepustila usodi. Ginekologinja je medtem začela s pregledom in me povprašala o ogromno različnih informacijah.
Nato sem končno slišala njene čarobne besede, da na srečo ni zunajmaternična nosečnost in da ne bo potreben splav. Kasneje mi je povedala, da mi težave povzroča ogromna cista na jajčnikih, za katero meni, da bo v naslednjih dneh tudi počila.
Rekla je, da je bilo sicer na ultrazvoku sprva videti, kot da je resnično zunajmaternična nosečnost. Vendar so ostali testi in njihov novejši ultrazvok pokazali, da gre le za ogromno nenevarno cisto.
V tistem trenutku se mi je odvalil ogromen kamen od srca in takoj sem poklicala Rajka ter mu vse povedala. V hipu sem se pomirila in v mislih sem si govorila, da bo naslednji pregled pri ginekologinji zagotovo prvi v nosečnosti in da bo zdaj vse dobro.
Tako se je tudi zgodilo, saj je cista nekaj dni kasneje počila, čeprav sem imela vmes še ogromno težav in bolečin. Kljub temu sem kasneje na najinih prvih počitnicah v Črni gori takoj zanosila.
Vseeno sprva ni bilo vse tako zelo čarobno, saj sem nekaj dni po tem, ko sva prišla z dopusta dobila vgnezditveno krvavitev. Zato sem sprva menila, da sem dobila mesečno perilo in spet sem jokala zaradi vseh hormonov, ker sem si rekla, da nama ni uspelo in da se zgodba ponavlja.
Nekaj mi vseeno ni dalo miru in ker je vgnezitvena krvavitev trajala le en dan. Sem se nato odločila, da za vsaj primer opravim test nosečnosti, ki je bil na moje veliko presenečenje pozitiven.
Z Rajkom sva kar nekaj časa gledala v test in govorila sva si, da to ni mogoče ter da nama zagotovo ni uspelo že takoj. Čez nekaj dni sem zato test ponovila in spet je pokazal dve črtici.
Tako sem se presrečna naročila na prvi pregled, vendar nisem želela preveč upati, da ne bi bila spet razočarana. Vseeno sva se veselila na skrivaj in upala sva, da bo tokrat vse v redu ter da bova čez nekaj mesecev spoznala najin čudež.
Ko sem poklicala za pregled, sem bila najprej zelo panična in razmišljala sem le, zakaj moram čakati do prvega pregleda do 8. tedna nosečnosti. Kasneje me je še malce bolj prestrašila medicinska sestra po telefonu z vprašanjem, ali bom nosečnost obdržala.
Seveda vem, da je to njihovo standardno vprašanje, vendar sem bila v tistem trenutku popolnoma v šoku, saj sem komaj čakala nosečnost. Zato nisem niti pričakovala takšnega vprašanja.
Tedne do prvega pregleda sem komaj dočakala najrajši bi šla kar takoj tja, da bi se lahko prepričala, ali je res vse ok. Čez nekaj tednov je tako končno prišel čas za prvi pregled in na srečo je bilo vse v redu in srček je že utripal.
Bila sva presrečna in šele po prvem pregledu sva najprej povedala staršem ter kasneje še drugim. Pred drugimi sem skrivala nosečnost še nekaj mesecev, saj nisem želela, da gre kaj narobe.
Meseci v nosečnosti so minevali skoraj brez težav, o tem sem pisala že v objavi, ki jo najdete tukaj. Vendar je šlo kasneje pri porodu vse narobe – mojo porodno zgodbo najdete tukaj.
Si tudi ti imela morda kakšne težave pred prvo ali naslednjo zanositvijo? Si se morda soočala s cistami?
