Slaba mama

Slaba mama

V zadnjih mesecih sem se večkrat počutila kot slaba mama. Lahko bi rekla, da se je vse skupaj začelo na zadnjem pregledu pred porodom – vse do takrat sem bila namreč prepričana, da imam doma že vse pripravljeno za prihod dvojčic in da zagotovo ne bom rodila prej oziroma sem upala na to, da rodim šele tri tedne pred rokom, da bi lahko uredila še vse malenkosti.

Ko sem bila na zadnjem pregledu pri ginekologu, mi je izdal napotnico za pregled v porodnišnici, ker je Sofija začela zaostajati v teži. Tako sem se naslednji dan brez skrbi odpravila v porodnišnico Ljubljana in tam so me žal obdržali na opazovanju še zadnje dni pred porodom, o čemer sem že pisala tukaj.

Prvi dan, ko sem bila v porodnišnici, je bilo še vse dobro, saj sta na obisk prišla Rajko in Gloria. Naslednje dni pa sem že začela razmišljati o tem, ali sem slaba mama, ker mora Gloria zaradi mene biti popoldne v varstvu pri starih starših, saj je nihče ni mogel iti iskat v vrtec. Težko mi je bilo tudi, ker nisem mogla iti domov, da bi lahko pripravila vse kar sem še želela za prihod dvojčic – bila sem razdvojena.

Še težje mi je bilo, ker sem bila prvič tako dolgo ločena od Glorie in Rajka, čeprav sem vedela, da je Rajko najboljši ati na svetu in da bo zagotovo poskrbel doma za vse. V času, ko sem bila v porodnišnici, jo je zjutraj peljal v vrtec, nato je odšel v službo in koristil dodatne ure, da jo je lahko šel prej iskat v vrtec in da sta prišla popoldne še do mene. Vsak dan je pomil tudi vso posodo in opral perilo, pospravil stanovanje in skopal Glorio tako, da sem bila glede tega lahko mirna, vendar sem še vedno imela slabo vest, da nisem doma z njima

Ko me je presenetil porod sem bila sprva še malce v šoku, saj nisem sploh pomislila, da se jima bo tako zelo mudilo na svet. Nato mi je bilo spet težko, ker sem bila prve dni ločena od dvojčic, ko sta bili na oddelku intenzivne nege. Na dan, ko sta dvojčici končno prišli k meni v sobo, sem se malce pomirila in si oddahnila, vendar mi je bilo vseeno težko, ker sem bila ločena od Glorie in ker nisem vedela, kdaj nas bodo odpustili iz porodnišnice in kdaj bomo lahko končno odšle domov.

Tisti dan me je vse skupaj vrglo iz tira in kar nekaj solz sem pretočila v sobi še posebej, ko sem izvedela, da me Gloria že, odkar sem v porodnišnici kliče med spanjem in joka. Čez čas sem se pomirila in si rekla, da je pomembno le, da smo vse tri zdrave in da bomo kmalu odšle domov h Glorii in Rajku ter da smo ločeni le za kratek čas.

Tudi v mesecih po porodu sem se včasih počutila, da sem slaba mama, ker sem bila cele dneve sama z njimi doma, ko je bil Rajko v službi, saj je že v prvih dveh mesecih izkoristil vse proste dni ter dopust in včasih nisem več vedela, zakaj vse tri sploh jokajo ( dvojčici sta bili sta naspani, previti, nahranjeni in v naročju, Gloria je pač pogosto jokala zaradi trme). Enkrat ali dvakrat na teden so mi na srečo na pomoč priskočili starši tako, da si lahko takrat vsaj kaj skuhala ali malce pospravila stanovanje, ki je bilo že takšno kot bi vanj padla bomba.

Občasno se še vedno počutim kot slaba mama, ko razmišljam o tem, da bi jima sredi noči, ko sem že popolnoma izčrpana rajši ponudila adaptirano mleko kot dojenje, vendar se vsakič hitro premislim in rajši obe podojim, saj tako hitreje zaspita in medtem se še malce pocrkljamo.

Kljub temu da se kilogrami kar nabirajo na mojem trebuhu predvsem zaradi policističnih jajčnikov, čeprav pazim na prehrano, si ne bi nikoli oprostila, če bi zaradi hujšanja zdaj izgubila mleko. Zato sem se odločila, da z dietami počakam toliko časa, kolikor bom dojila, četudi bo to dve leti ali več, saj mi je najbolj pomembno njuno zdravje in bi se sicer počutila kot res slaba mama.

Čeprav sem se v teh mesecih občasno počutila kot slaba oziroma najslabša mama sem se vseeno zavedala, da sem odlična mami svojim trem hčerkam, saj bi zanje naredila vse na svetu. Menim tudi, da to lahko opazijo vsi drugi, saj so večinoma časa vse tri srečne in nasmejane.

Zagotovo pa vem tudi, kdaj se ne počutim kot slaba mama, čeprav so vsi drugi morda v teh primerih drugačnega mnenja.

• Dojim od tretjega dne po porodu in bom obe dojila, dokler bosta želeli, saj menim, da je vsaka kapljica mleka, ki ga dobita od mene najboljša zanju. Obenem nimam nobene slabe vesti, ker jima dodajam še HiPP adaptirano mleko, saj se zavedam, da svojega mleka nimam dovolj, čeprav delam čisto vse, kar je v moji moči, da bi imela čim več mleka.
• Med uvajanjem goste hrane sem jima ponudila tudi kašice, ki sem jih kupila v trgovini in tudi glede tega nimam slabe vesti, saj sem med kuhanjem zanju porabila ogromno posode in hrane, ki je potem sploh nista pojedli, torej sem še dodatno onesnaževala okolje in obenem metala stran hrano. Poleg tega nisem vedela, iz kje je trgovine dobijo zelenjavo in sadje, ker v tem času ni bilo sezonskih pridelkov z maminega vrta. Zato sem jima občasno brez slabe vesti ponudila tudi kašice v kozarčkih, saj se zavedam, da podjetje HiPP vedno pazi na to, da je v njihovih kozarčkih le najboljša ekološka zelenjava in tudi sadje. Poleg tega kašice le pogrejem in že so pripravljene za obrok tako, da ob dvojčicah prihranim veliko časa, ki ga rajši porabim za ˝crkljanje˝. Kašice vzamem s seboj tudi, ko smo na poti in ko jima ne morem pripraviti svežih domačih obrokov – z največjim veseljem mi pri hranjenju dvojčic pomaga tudi Gloria.
• Včasih, ko potrebujem malce miru gremo skupaj na sprehod, občasno se tudi sama odpravim po hitrih nakupih in vse tri so medtem v najboljšem varstvu pri atiju ali starih starših jaz pa se do naslednjega dojenja že vrnem domov in tako se tudi malce sprostim.
• Nimam tudi nobene slabe vesti, ker Glorii ne kupim vsega, kar si želi, ampak gledam bolj na to, kaj potrebuje, čeprav se morda sredi trgovine zaradi tega trma. Ker preživljava petčlansko družino morava vseeno paziti na stroške in omiliti nepotrebne nakupe tako, da me njena trma ne gane, čeprav me ima morda kdo v tistem trenutku za slabo mamo- takšni ljudje zagotovo nimajo otrok ali so že pozabili kako je, ko so otroci majhni.
• Mnoge mame imajo tudi slabo vest, če njihovi otroci kdaj prespijo pri starih starših. Sama lahko rečem, da zaradi tega nimam nobene slabe vesti, saj živimo sami in večinoma Gloria stare starše vidi le ob koncih tedna in občasno med tednom zato jih zelo pogreša. Tako, da ji vedno pustim prespati pri enih in pri drugih starih starših, tudi če je to sredi tedna, saj vem, da tam neizmerno uživa, čeprav jo mi doma takrat pogrešamo (ker ima ogromno energije in jo pogosto težko spraviva spat, zato se tisti dan tudi midva malce spočijeva hhh).

Zadnjih nekaj mesecev po porodu sem razmišljala tudi o tem, da bi morda imela čez nekaj let še enega otroka, čeprav sem celo življenje sanjala o treh otrocih, ki jih na srečo tudi imam. 😊

Tudi zadnjič se mi je sanjalo o tem, da sem noseča še z enim otrokom, vendar menim, da če nama bi bil usojen, bi ga zagotovo obdržala, če bi zanosila, čeprav dvomim, da bi se to sploh zgodilo o vseh težavah ob drugi zanositvi. Poleg tega menim, da glede na trenutno zaposlitev lahko preživljava le tri otroke in ne bi si želela imeti težav s preživljanjem še enega otroka oziroma si ne bi želela živeti od države. Obenem menim, da so najine tri ˝pupe˝ čudovite in da je najina družina že zdaj popolna. 💞

Smo dejansko kdaj slabe mame ali imamo le občutek, da smo? Se tudi ti kdaj počutiš kot slaba mama in zakaj se tako počutiš? Koliko otrok si si želela imeti in koliko jih že imaš?