Porod – moja druga porodna zgodba
Moj drugi porod je bil popolnoma drugačen kot prvi in tudi dnevi pred njim so bili popolnoma drugačni. Vse nosečnice so v teh tednih že upale, da bodo rodile in menim, da sem bila verjetno edina, ki bi naredila vse, da bi lahko rodila vsaj tri tedne kasneje, saj sem želela, da bi bilo z dvojčicama vse v redu in da bi čim prej po porodu odšle domov.
Šele, ko zdaj pomislim, sem imela že nekaj dni pred porodom različne znake, da bom rodila, čeprav sem jih takrat še zanikala, saj sem želela iti še za nekaj tednov domov iz porodnišnice in se vrniti, ko bi dočakala vsaj 37. teden nosečnosti.
Dvojčici se s tem nista strinjali in zato sta pohiteli na ta svet kar šest tednov pred rokom (sicer ne vem, kam se jima je tako zelo mudilo). Prvi znak, da se bliža porod, je bil, da sem bila že pet dni prej odprta za 2 cm, ampak ker sem od veliko mamic slišala, da kljub temu še nekaj tednov niso rodile, sem menila, da bo tudi pri meni tako. Na dan poroda zjutraj sem bila odprta že 4 cm tako, da zdravnica ni želela več čakati kot maksimalno do popoldneva.
En dan pred porodom sem imela tudi zelo čudne bolečine in pomislila sem, da so to morda popadki in izkazalo se je, da so res bili poleg tega, sem imela zelo hude bolečine, ker se je ena izmed njiju spet obrnila. Nekaj dni pred porodom sem se tudi zelo veliko sprehajala tako doma kot v porodnišnici, ker sem pozabila, da tudi hoja spodbuja porod, ampak na to sem pomislila šele, ko me je soseda v sobi opozorila naj rajši malce bolj počivam, da ne bom pospešila poroda.
Nezavedno sem se dejansko že nekaj tednov prej pripravljala na porod z gnezdenjem in pripravljanjem vseh stvari za doma in tudi torb za v porodnišnico, saj sem vedela, da me vseeno porod lahko preseneti kadarkoli. Tudi večer pred porodom sem se nezavedno pripravljala na porod, ker tam nisem imela kaj veliko početi in sem takrat bila še mnenja, da se pripravljam le na odhod domov.
Čeprav takrat še nisem vedela kaj se dogaja se mi je čep dejansko odluščil že nekaj dni pred porodom na petek, vendar me tedaj nihče od osebja še ni jemal resno oziroma niti sama nisem vedela, da je bil to čep. Namreč pri Glorii se mi je čep odluščil šele na pregledu nekaj ur pred porodom in takrat nisem niti vedela, kako je videti. Tokrat sem zato od prihoda v porodnišnico po navodilu ginekologinje vsakič spremljala na dnevnem vložku krvavitve.
Tudi, ko sem bila v sobi že nekaj dni, mi je soseda povedala, da se ji zdi, da se je moj trebuh v teh dneh precej spustil. Sama tega sploh nisem opazila, saj je bil že ogromen – morda sem čutila le večji pritisk. Nekaj tednov prej sem se tudi šalila, da bom zaradi uničenih cest, ki vodijo do mojih in Rajkovih staršev morala iti prej rodit, ker me vedno cesta popolnoma pretrese, ko se peljem do enih in do drugih.
Vse skupaj se je zares začelo v ponedeljek zjutraj, ko sem imela po jutranji viziti še ginekološki pregled pri zdravnici. Najprej je opravila vaginalni pregled in ugotovila je, da se odprta že 4 cm in da bo počasi čas za porod. Nato smo imele še ultrazvok in ugotovila je, da razlika v teži še vedno enaka ter da se je ena spet obrnila in da sem verjetno zato imela prejšnji dan tako hude bolečine. Menila je, da če so se lahko v le petih dneh štirikrat obrnile, da imajo še dovolj prostora in da se jima nikamor ne mudi.
Vprašala me je, ali se strinjam, da bi popoldne, ko pride Rajko najprej poskusile z naravnim porodom in če ne bo šlo, bo sledil carski rez. Seveda sem se s tem takoj strinjala, saj sem si zaradi lažjega okrevanja želela, da bi imela naravni porod in da bi lahko bil poleg mene tudi Rajko.
Ko sem prišla nazaj iz pregleda je sledil ctg in po pogledu medicinske sestre sem vedela, da je zagotovo nekaj narobe oziroma da se nekaj dogaja, ker mi ni želela ničesar povedati. Druga sestra mi je rekla le, da naj ne božam trebuha, ker to povzroča popadke. Takoj sem poklicala Rajka, naj bo pripravljen, če bom morda šla kmalu rodit, da takoj odide iz službe. Kasneje sem poklicala še svoje in Rajkove starše in jim prosila, če lahko poberejo Glorio v vrtcu.
Ker ni bilo nikogar, da bi mi povedal kaj se sploh dogaja sem se medtem lotila pisanja zadnjih objav, saj nisem pričakovala, da bo šlo kar naenkrat vse tako hitro. Le nekaj minut kasneje je v sobo že prišla druga medicinska sestra in me vprašala, kako hitro lahko Rajko pride v porodnišnico, da bo počasi čas, da gremo v porodno sobo.
V nekaj minutah sem pospravila vse svoje stvari in že smo se odpravile v porodno sobo. Medtem sem hitro klicala Rajka v službo, vendar je bil nedosegljiv, ker je imel zelo slab signal in zato sem bila precej živčna, če bo sploh lahko prišel pravočasno do poroda k meni.
Ko sem ga končno uspela doklicati, je bil popolnoma zmeden, saj ni pričakoval, da bo šlo vse tako hitro in zato sem mu rekla, naj vozi previdno in da se ne mudi tako zelo ter da ga bomo počakali, ker še nisem bila tako daleč s porodom.
Na cesti na poti do porodnišnice je bila ravno ob tisti uri precejšnja gneča tako, da sem morala med čakanjem na porod in na prosto porodno sobo še pod tuš. Še enkrat so opravili tudi ctg in ker utripa od ene niso našli, so še z ultrazvokom preverili, kaj je narobe in ultrazvok je pokazal, da se je ena izmed njiju spet obrnila – tokrat narobe na ritko. Zato so se babice po posvetu odločile, da bodo počakale, da se zamenja izmena in da bo zame in zanju dve bolj varno, če bom imela carski rez.
Sicer sem to odločitev zelo težko sprejela, vendar sem v tistem trenutku razmišljala le, da si želim, da je z njima vse v redu, četudi to pomeni, da me čaka carski rez. Med čakanjem na novo izmeno je na srečo prišel tudi Rajko in bila sem presrečna, da je bil z menoj v porodni sobi – še bolj sem si želela, da bi lahko bil tudi tokrat poleg, ko bi rodila.
V porodni sobi smo opravili še zadnje priprave na porod in se odpravili v operacijsko dvorano. Vendar mi sicer še vedno ni jasno, zakaj me je babica takrat sploh pobrila, če sem imela načrtovan carski rez in sem prej redno hodila na depilacijo. Sicer je tudi na splošno bilo njeno obnašanje grozno tako, da sem komaj čakala, da me odpeljejo v operacijsko dvorano stran od nje.
Tudi, ko mi je vstavila urinski kateter, sem skoraj zajokala zaradi bolečin, saj je svoje delo opravljala z velikim prezirom in zelo grdim obnašanjem. Najhuje je bilo, da mi je Rajko po porodu povedal, da je bila to ista grozna babica, pri kateri sem rodila Glorio in za katero sem upala, da je ne bom videla nikoli več.
Namreč že takrat sem jo zasovražila in zato sem bila v hipu presrečna, da sem imela carski rez, ker bi zagotovo zahtevala drugo babico, če bi imela naravni porod. V tistem hipu, ko se je vse skupaj dogajalo tako hitro namreč sploh nisem opazila, da je ista, čeprav sem imela grozen občutek ob njej takoj, ko sem jo zagledala.
Kasneje sem se le še poslovila od Rajka in skupaj sva se dogovorila za imeni in nato so me odpeljali. Priznam, da me še v življenju ni bilo tako strah kot takrat, ko sem prišla v operacijsko dvorano, saj sem si želela le, da bi bilo z dvojčicama vse v redu, četudi bi se meni, kaj zgodilo.
V operacijski dvorani je bilo precej osebja in najprej so mi razložili potek, potem so pričeli z delom. Najprej so mi dali injekcijo, s katero naj bi omrtvičili območje za spinalno anestezijo, vendar me je že to zelo bolelo, saj so štirikrat zadeli kost in šele v petem poskusu je potem anesteziologu uspelo zadeti pravo točko.
Ker sem morala ležati na hrbtu med carskim rezom in ker so me celo pokrili z rjuho, sem nemudoma postala panična in začelo me je dušiti, zato me je oblilo od strahu in od bolečin tako, da me je anesteziologija ves čas spremljala in me držala za roke ter me mirila. V tistem trenutku sem si želela le, da bi bil z menoj, Rajko zato mi je bilo vse skupaj še težje.
Ko sem se končno malce pomirila in zadihala, so začeli s carski rez in občutek sem imela, da je minila le sekunda od prvega reza do trenutka, ko sem zaslišala jok in ko so mi rekli, da je prvi otrok že zunaj. Med tem, ko sem poslušala Sofijin jok in njihove pogovore se je v trenutku (dve minuti kasneje) že rodila še Lucija.
Naslednjih nekaj trenutkov se ne spomnim, saj mislim, da sem za kratek čas omedlela. Kasneje, ko sem prišla k sebi, sem poslušala njun jok in upala, da je z njima vse v redu, kljub temu da so se rodile kar šest tednov prej – namreč v trenutku panike mi nihče več ni nič povedal kaj se dogaja.
Kot pri prvem porodu sem tudi tokrat začela obilno krvaveti in takoj, ko sem zaslišala besede babice, ki je opravila carski rez, sem vedela, da je spet nekaj hudo narobe. Vsi skupaj so zagnali paniko in hiteli so ustavljati krvavitev, saj sem spet kot prvič izgubila več kot liter krvi.
Vse skupaj je trajalo kar nekaj časa in končno so mi z ˝klamfami˝ zaprli carski rez ter mi za hip pokazali dvojčici nato so ju odpeljali na enoto za intenzivno nego. V šoku sem jih lahko le še vprašala, ali je z njima vse v redu in odgovorili so mi, da je vse ok.
Potem sem jih vsa omotična vprašala še ˝kaj sploh imam – ali punčki ali par˝ (med nosečnostjo se je Lucija namreč vedno skrivala) in za Sofijo so mi takoj odgovorili, da je punčka in za Lucijo, so najprej pogledali pod plenico, ker so vmes pozabili spol. Zanimalo jih je le še, ali sva z Rajkom dogovorjena glede imen in odgovorila sem, da sva in nato so hitro odšli na oddelek.
Rajko me je čez nekaj minut že čakal pred operacijsko dvorano, nato je odšel pogledat dvojčici in kasneje je prišel k meni, ko sem bila že v sobi za intenzivno nego. Čeprav sem sploh ne spomnim, kdaj so me pripeljali tja, saj mislim, da sem vmes že spet omedlela ali zaspala, ker sploh nisem vedela, da smo šli z dvigalom in da Rajko, ni šel z menoj v sobo.
Ko se je vrnil, mi je pokazal fotografije, kako čudoviti in majhni sta obe ter mi povedal, da je z njima vse v redu in da so le v toplih posteljicah ter da nimajo nobenih težav. V hipu mi je odleglo in komaj sem čakala, da ju bom lahko spet videla in prvič pestovala ter dojila.
Nekaj časa je nato Rajko še ostal pri meni in skupaj sva poslala sporočila o njunem rojstvu sorodnikom in prijateljem. Nato je odšel domov še malce proslavit z družino in prijatelji ter spati, saj je imel naslednji dan službo.
Najbolj smešno je bilo, ker je po porodu rekel, da bi brez težav s takšnim hitrim porodom imel še kakšnega otroka, čeprav je prej vedno govoril, da bova imela maksimalno dva ali tri otroke, vendar sem mu hitro odgovorila, da lahko naslednjega rodi on, ker zame sta bila dva precej naporna poroda dovolj.
Nadaljevanje objave si lahko prebereš tukaj in kako je potekalo tokrat moje okrevanje po porodu ter kakšne izkušnje sem imela tokrat z osebjem v porodnišnici.
Kakšen je bil tvoj porod? Si imela carski rez ali naraven porod? Si se lahko sama odločila za anestezijo?
Naslovna fotografija: Čudovit okvir z vilinskimi figuricami in rojstnimi podatki – Vilinski vrt.
