Očetovski dan
Zadnje čase sem veliko razmišljala o tem, da bi morali tudi očetje enkrat letno imeti svoj praznik. Sicer sem zelo vesela, da praznujemo materinski dan. O tem sem pisala v prispevku na temo, kako sem srečna, da imam tako čudovito mami. Najdete ga tukaj.
Tudi sama sem že tretjič praznovala ta čudoviti praznik kot mamica. Ampak vseeno menim, da si tudi vsak ati zasluži praznik ali če bi ta praznik združili z materinskim v materinsko – očetovski dan.
Vem, da nekateri na žalost nimajo najboljših staršev, vendar sta moja starša čudovita in želim si, da bova tudi midva bila čudovita starša. Spomnim se, da je ati šel vedno z menoj na vse zdravniške preglede in operacije, ko je bila mami v službi.
In teh je bilo v času šolanja res veliko, sploh preden so mi odkrili hrustančni tumor na rami. Prav tako se spomnim, da sem vedno z atitom in s stricem lahko odšla povsod na izlete ali da me je po službi večkrat peljal po krofe ali preste na Trojane.
Ter, da sva vedno, ko je mami imela popoldne službo odšla na malico v gostilno pred mojim popoldanskim poukom in sva se tam pogovarjala. Spomnim se tudi vseh daril, ki sem jih dobila vedno, ko sem bila bolna, in tolažbe samo, da bi se počutila bolje ali vsaj malce pozabila na bolečine.
In kljub temu da se včasih tudi spreva, je odličen ati. Zato tudi vedno brez težav urejam tudi vse v zvezi z zdravstvom (preglede, tablete, operacije). Vedno jima z veseljem poiščem tudi najbolj ugodne in najbolj kakovostne nakupe.
Odličen ati je tudi Rajko, saj ga Gloria preprosto obožuje. Spomnim se, kako sva se tri leta nazaj pogovarjala o tem, če je že čas za otroke in bil je seveda zelo prestrašen. Vendar mi je kljub vsemu skozi celotno nosečnost stal ob strani in mi pomagal.
Z menoj je bil tudi pri porodu in kljub temu, kako ga je bilo strah, da bova imela otroka in da je vedno govoril, da Glorie vsaj dva meseca ne bo prijel v roke, ker je preveč krhka. Ga je to takoj po porodu udarilo po jeziku, saj sem imela zelo težek in naporen porod in tudi kasneje je šlo vse narobe.
Zato so ga takoj po porodu poslali iz sobe in me uspavali. Ko sem se zbudila, je v naročju držal najino prekrasno Glorio in bil je presrečen ter obenem zelo prestrašen, saj ni niti vedel, kako naj jo drži.
Medtem ko sem spala, so ga sestre poklicale nazaj in mu v naročje položile Glorio tako, da jo nepremično držal v naročju, več kot dve uri. Saj ni bilo nazaj nobene sestre ali babice. Kasneje, ko sem se malce bolj zavedala je ravno prišla babica in me vprašala, ali želim tudi jaz pestovati Glorio.
Seveda sem komaj čakala, da jo končno vidim in jo pocrkljam, vendar je Rajko ni upal prinesti do mene in zato mi jo je prinesla babica. Verjetno je imel že popolnoma mravljinčasto telo po tem, ko si dve uri ni upal niti primakniti.
Nato so naju odpeljali v sobo on pa je odšel domov ob pol 5 – ih zjutraj in se čez eno uro že odpravil v službo. In nato vsak dan po službi prišel k nama na obisk v porodnišnico. Že prvi dan ji je za darilo prinesel plišastega delfina in jo razvajal vedno, ko je bil na obisku.
Komaj smo čakali, da pridemo domov iz porodnišnice, da bomo lahko uživali, kot družina. Prve mesece po porodu sem imela še grozne bolečine in hude težave, zato mi je veliko pomagal pri previjanju in negi Glorie.
In zato sem mu zelo hvaležna, saj ne vem, kako bi prve tedne lahko skrbela za Glorio brez njega in brez mojih čudovitih staršev. Že prej si je vzel tudi dopust tako, da smo bili skupaj doma skoraj mesec dni.
Vsakič sem mu enkrat pokazala, kako se na primer previja ali kako se umiva, nato je to že obvladal sam. Pomagal mi je tudi pri hranjenju Glorie po steklenički, saj sem si morala mleko črpati obenem sva ji dodajala še adaptirano mleko.
Tudi kasneje je vedno vstal ponoči, če je jokala in jo potolažil. Saj on lahko zaspi nazaj v sekundi medtem, ko sama potrebujem, kar veliko časa preden zaspim nazaj.
Tudi Gloria ga obožuje mislim, da je še bolj navezana nanj, kot name. Saj, kljub temu da sem z njo cele dneve, je vsakič presrečna, ko pride ati domov. Verjetno tudi, ker je včasih bolj popustljiv, kot sem jaz.
Sicer se vedno o vsem pogovoriva in imava podobno mnenje glede vzgoje Glorie, vendar je on malenkost bolj popustljiv. Včasih je tudi bolj prestrašen, ko je zboli Gloria, kot pa jaz.
Ampak ga vedno pomirim, in če opazim, da potrebuje zdravnika, se takoj odpravimo v zdravstveni dom. Saj jo vsakič najprej poskusim pozdraviti sama, ker ne želim, da zboli še za katero drugo boleznijo, medtem ko čakamo v čakalnici.
Pogosto je v primerih, ko smo ostali doma šlo za prehlad ali rast zobkov.
Rajko je res je fantastičen ati in zato sem tudi mnenja, da bi morali tudi atiji imeti svoj praznik. In verjamem, da bo odličen ati tudi najinim prihodnjim otrokom.
Prav tako si ta praznik zasluži moj ati in tudi vsi ostali atiji. Morda se nanje spomnite v tem tednu s kakšno malenkostjo ali le zahvalo.
Kakšno je vaše mnenje o uvedbi očetovskega dneva?
