Lovćen – Črna gora
Na Lovćen sva se prvič odpravila, pred tremi leti in takrat praktično sploh nisva vedela, kje sploh je. Zato sva se en dan odločila za izlet in tako sva se iz Kotorja odpravila na Lovćen.
In odkrito priznam, da me je bilo vožnje po tej cesti precej strah, saj se na nekaterih odsekih zelo zoži. Zato menim, da bi bilo bolje, če bi bila ta cesta enosmerna.
Ampak tudi strah odtehta osupljiv razgled, ko se pelješ po tej cesti na Lovćen. Res je, da je bilo takrat leta 2014, kot sem omenila zjutraj slabše vreme in megla. Zato sva se vsak dan zjutraj prve dni odpravila na različne izlete.
Takrat sva seveda upala, da megle ne bo več, ko bova prišla na Lovćen. Vendar je bila megla ravno tisti dan zelo gosta in zato na vrhu niti ne bi ničesar videla, zato sva se odločila, da se mimo Cetinj odpraviva do Budve.
Poleg tega pa je bilo tisti dan zelo mrzlo na Lovćenu je bilo le 19 stopinj, midva pa sva bila v kratkih hlačah in majici, saj je bilo v Kotorju veliko topleje.
In v Cetinjah sva se preprosto izgubila, saj nisva nikjer našla table kako priti do Budve. Zemljevida takrat niti nisva imela s seboj. Ko sva se končno rešila Cetinj in sva prišla do ceste za Budvo, sva le čakala, da končno greva na kebab.
Letos smo odšli po enaki poti iz Kotorja na Lovćen in imeli smo odlično vreme, zato je bil razgled še lepši. Tokrat me je bilo tudi malce manj strah ceste, čeprav sem imela tudi tokrat na nekaterih odsekih občutek, da je cesta tako ozka, da je primerna le za kozjo stezo.
Kljub temu sva se zelo veselila in sva upala, da bova tokrat prišla do vrha. In to željo sva tudi uresničila in čeprav me je zelo strah višine sem bila zelo ponosna na nas tri, da smo vsi prišli do vrha. Saj je razgled res fantastičen in osupljiv.
Avto smo lahko parkirali precej v bližini stopnic, ki vodijo na vrh. In tako smo se vsi trije odpravili na pot, kjer je približno 460 stopnic. To vem predvsem, ker sta jih Gloria in Rajko štela, saj je Gloria prvih 200 stopnic proti vrhu prehodila sama.
Naslednjih 260 stopnic do vrha in 460 stopnic nazaj jo je nesel Rajko. Ki je bil kasneje precej utrujen, vendar, se je strinjal, da se je izplačalo, da smo prišli na vrh. 😉 Sicer se na vrhu za ogled mavzoleja plača vstopnina mislim, da znaša 3 €/osebo.
Vendar mi nismo šli na ogled, saj je Rajko le želel hitro priti nazaj do avta, da bi lahko odložil Glorio. V tunelu, ki vodi do vrha Lovćena je odlično, saj je zelo hladno na trenutke skoraj mrzlo.
Predlagam vam, da imate za hojo po stopnicah s seboj kakšne športne copate. Midva jih imava na dopustu vedno spravljene v avtu, zato sva se pred odhodom tudi preobula. Priporočam vam tudi, da se na Lovćen odpravite v zgodnjih urah, saj je kasneje ogromno turistov.
Ravno, ko smo mi prispeli, so se odpeljali trije avtobusi, in ko smo odšli, so prišli trije novi avtobusi turistov. Tako, da smo izbrali skoraj popoln termin za izlet na Lovćen.
Tudi tokrat smo se za nazaj odpravili mimo Cetinj in komaj našli pot do Budve. Na poti do tja najdete tudi različne hotele in športni park. So naju pa sicer Cetinje resnično razjezile. Kasneje smo se odpravili še na kebab v Budvo, o katerem sem pisala že v prispevku, ki ga najdete tukaj.
Obisk Lovćena vam absolutno priporočam, saj je razgled in pot do tja res zelo zanimiva. Poleg tega vam svetujem, da se na Lovćen odpravite iz Kotorja in greste kasneje nazaj skozi Cetinje in Budvo. Saj boste navdušeni nad razgledom. 🙂
