Kosilo z družino
Zadnje čase sem veliko razmišljala o tem, da sem vesela in ponosna, da so naši vikendi večinoma rezervirani za kosilo z družino. Saj sem se že večkrat soočala z očitki, zakaj greva na kosilo k svojim staršem ob koncih tedna.
Dobila se tudi vprašanja, zakaj rajši ob koncih tedna ne kuham sama ali zakaj nismo rajši ob koncu tedna doma. Poleg tega so se vrstila tudi druga vprašanja na primer, zakaj si zdaj, ko živimo v mestu, ne najamemo vrta, kjer bi lahko sami pridelali zelenjavo ali sadje.
In zato sem se odločila, da na vsa ta vprašanja odgovorim v današnjem prispevku. Torej, če začnem, kar z vprašanjem glede najema vrta. Odločila sva se, da vrta ne bova najela, čeprav so vrtovi v bližini našega stanovanja.
Iz preprostega razloga predvsem zato, ker najini starši pridelajo veliko več zelenjave in sadja, ko ga lahko pojedo ali sploh lahko porabijo. Zato vedno tam dobiva dovolj zelenjave ali sadja za nas tri.
Če česa ne moreva dobiti pri svojih starših preprosto kupim v trgovini, saj je vseeno ceneje od nakupa in vzdrževanja vrta. Ampak pogosto to sploh ni težava, saj imajo najini starši v sezoni skoraj vso zelenjavo in sadje vedno na zalogi.
Mami vedno tudi pomagam pri pripravi ozimnice ali pri spravilu pridelkov. Vsako leto skupaj skuhamo marmelado, pripravimo orehovec, vložimo zelenjavo …
Poleg tega smo pogosto zdoma in takrat ne želim nikomur drugemu nalagati dodatnega dela, da pride na primer zalivat vrt ipd. Ko bova imela svojo hišo, bom z veseljem imela tudi svoj vrt z zelenjavo in sadjem, če bomo le imeli dovolj prostora okoli hiše.
Glede kuhanja je položaj takšen, da sama z veseljem skuham kosilo za celo družino. Vendar zdaj v stanovanju nimava dovolj prostora, da bi lahko povabila, vse na obisk ali kosilo.
Rada tudi spečem različne sladice, kot sem to vedno počela pri starših doma, kjer smo imeli vedno dovolj prostora za goste. Tudi zato imam zdaj precejšnje težave s kuhanjem, saj pogosto skuham čisto preveč.
Rajko mi vsakič, ko kuham, pove, da odlično skuham kosilo ali večerjo, ampak, da preprosto ne znam kuhati le za dva oziroma za tri. Saj vedno skuham vsaj za šest oseb. Tako kot sem bila vedno navajena doma, saj sem vedno kuhala za najmanj šest oseb.
In tudi vedno se je vse pojedlo oziroma so vse kar je drugo pojedle naše živali. Tako, da se praktično hrana sploh ni metala proč. Tudi zdaj se trudim, da se čim več hrane porabi, in da je odpadkov čim manj, kot ste lahko prebrali tudi v mojem prispevku, ki ga najdete tukaj.
No, še vedno mi je zelo velika težava med tednom kuhati le zase, ko je Gloria v varstvu in Rajko v službi. Saj vedno razmišljam o količini in kaj bi sploh lahko skuhala le zase.
Kosilo s celotno družino mi je še bolj pomembno od januarja letos, ko je nenadno in nepričakovano umrl moj čudovit stric. Takrat sem se še bolj začela zavedati, da je življenje nepredvidljivo in da nikoli ne moremo vedeti, kaj nas čaka.
Poleg tega moramo ceniti vsak trenutek, ki ga lahko preživimo s svojimi bližnjimi. Zato greva vsakič z veseljem na kosilo k svojim staršem poleg tega je lepo jesti v družbi. Zajtrki in večerji so še vedno rezervirani za čas za nas, kosilo pa radi pojemo skupaj z družino.
Verjamem, da se morda nekateri slabo razumejo s svojimi starši in zato niti ne želijo iti k njim na kosilo. Midva imava na srečo s svojimi starši dober odnos, čeprav se včasih ne strinjamo v vsem.
In vendar sem vseeno vesela vsakega skupnega kosila in trenutkov, preživetih skupaj. In menim, da so skupna kosila s starši, vnuki in otroci dobra tudi za medsebojne odnose. Vedno imamo skupno kosilo tudi ob praznovanju rojstnih dni.
Tudi sama si želim, da se bomo najini otroci, ko bodo odrasli z veseljem ob koncih tedna vračali domov k nama na kosilo. Skupno kosilo nama prihrani tudi prepire. 😉
Saj se pogosto spreva ravno zaradi kosila, ker se ne moreva dogovoriti, kaj bi jedla oziroma se Rajko ne more nikoli odločiti. Zato mu zdaj sploh ne ponudim več različnih predlogov, ampak se trudim, da se sama odločim in le hitro skuham, preden pride domov.
Čeprav pogosto tudi sama nimam več idej za kuhanje oziroma jih imam preveč.
No bolje, da o Glorii sploh ne govorim, saj ona pa sploh nikoli ne ve, kaj bi jedla. Je popolnoma neodločna in je bila le nekaj dni nazaj zjutraj popolnoma odločena, da bo navsezgodaj pojedla sladoled.
Ravno sem pospravljala papirčke od sladoleda, ki sva ga prejšnji dan pojedla naskrivaj, ko je zaspala. In takrat si je rekla ˝Gloria tudi sladoleda˝ in že je šla do zamrzovalnika ter si je postregla, kornet ob 8. uri zjutraj.
Sicer ji vedno to preprečim, vendar je bila ta dan popolnoma odločena glede tega, da bo pojedla kornet že zjutraj.
Zanima me, ali imate tudi vi radi kosila z družino?
