Ko gre pri porodu vse narobe
Imela sem zelo lepo nosečnost, ki je potekala skoraj brez težav in zato nisem niti pomislila, da bi lahko šlo karkoli lahko narobe pri porodu. Preprosto tudi nisem želela brati groznih zgodb o porodu, težko sem tudi poslušala zgodbe, kaj vse gre lahko pri porodu narobe.
Tudi, ko mi je dva meseca pred porodom sodelavka govorila o tem, da je njena mami rojevala 23 ur, sem menila, da je to nemogoče in da se je to lahko dogajalo le veliko let nazaj. Ter da bom glede na zgodbe prijateljic rodila v maksimalno dveh urah.
Tega mnenja nisem spremenila vse do dneva poroda, saj sem komaj mesec dni pred rokom prenehala z delom, ko so mi že vsi sodelavci govorili, da bom drugače lahko odšla direktno iz službe v porodnišnico in kljub temu da, sem v delu prvič v življenju resnično uživala in mi je bilo res težko oditi, nisem več mogla niti zdržati 8 ur za računalnikom. Poleg tega sem še delala preko študentskega servisa in sem želela zaslužiti, čim več denarja pred porodom, saj sem vedela, da me nato čaka le ˝socialna porodniška˝.
Zadnji mesec, ko sem bila doma, sem predvsem pospravljala in ˝grezdila˝ ter urejala zadnje stvari in papirje pred porodom. Brez skrbi sem hodila na kavice s prijateljicami ter na preglede. Še večer pred porodom sva z Rajkom odšla na mehiško večerjo v Kantino na postaji brez skrbi. Vendar sva kljub temu zadnja dva tedna vedno sabo v avtu vozila še torbo za v porodnišnico. Tudi še na dan poroda sem se želela peljati sama na pregled, vendar me starša nista spustila tako, da sta me odpeljala onadva.
Ko sem prišla na pregled h ginekologinji je bilo vse v redu, vendar mi je dejala, da sem že malo odprta in da imam že nekaj popadkov ter, da je čas, da se počasi odpravim v porodnišnico. Dejala mi je še, da naj počasi pokličem Rajka in pregledam, ali imam pripravljene vse papirje in vse ostalo.
Takoj, ko sem stopila iz ambulante sem poklicala Rajka in mu rekla, da naj se počasi odpravi iz službe in me pride domov iskat, saj sem doma želela vzeti še nekaj stvari, mami mi je dejala, naj tudi še nekaj pojem, preden grem. Ampak zaradi vsega vznemirjenja nisem mogla pojesti nič, Rajko je tudi dejal, da je ravno jedel kosilo in zato sva se počasi odpravila proti porodnišnici v Ljubljano.
Parkirala sva v bližini porodnišnice in Rajko je s seboj vzel še torbo. Med vožnjo sva se še pogovarjala, da zagotovo ne bom rodila ta dan, saj popadkov skoraj nisem čutila – bili so zgolj, kot šibki menstrualni krči. V porodnišnico sva prišla ob 4 – ih popoldne in zmedeno sva iskala sprejemno ambulanto, nato naju je varnostnik usmeril v pravo smer.
Naprej sem morala dati urin, nato me je sestra priklopila na CTG in nama dejala, da če morda začne naprava piskati, da je vse v redu in da je le zmanjkalo papirja v njej. Naprava je čez minuto ali dve res začela piskati, in ker nama je sestra dejala, da bo verjetno zmanjkalo papirja se s piskanjem nisva obremenjevala, nato je prišla sestra nazaj in pogledala CTG ter zagnala paniko, da moram nujno takoj v porodno sobo.
V trenutku me je slekla, Rajka je poslala ven iz sobe in mu dejala, naj odnese v avto moja oblačila, saj v sobi ne bo prostora zanje in da mi jih bo prinesel nazaj, ko bomo šli domov. Sestra je postajala vedno bolj živčna in panična obenem je klicala že zdravnike in porodničarje.
Zato je tudi mene, kar naenkrat postalo zelo strah, kaj je sploh narobe z mojo hčerko ali z menoj? Nato mi je končno povedala, da se je utrip hčerke med CTG – jem za trenutek ustavil ter, da bom zato morala čim prej roditi.
Spraševala me je še milijon stvari – od tega ali mi je že odtekla voda in ali se mi je že odluščil čep ter podobna vprašanja. Hitro me še enkrat pregledala in mi dejala, da se je čep ravnokar odluščil in mi ga pokazala.
Nato mi je dejala, da moramo hitro v porodno sobo ter da bo Rajka že varnostnik usmeril v pravo smer. Prispele smo v porodno sobo, kjer so me že čakale sestre, babica ter ostali in takoj sem jih vprašala, kje je Rajko in ali bom potrebovala carski rez. Nato me je sestra le še na hitro poslala na stranišče, saj sem morala od tistega trenutka naprej le ležati.
Še preden so mi sploh odgovorili na vprašanja sem že ležala na postelji priklopljena na CTG in še na nekaj naprav. Nato je sestra k meni pripeljala Rajka in mi dejala, da trenutno o carskem rezu še ne razmišljajo, vendar da morajo prej preveriti vse podatke ter pregledati vse moje dokumente.
Kmalu zatem je prišla do mene prijazna mlada babica in mi dejala, da se je Gloria verjetno igrala s popkovnico in jo malce stiskala med CTG – jem. Tako sem se nekako pomirila za trenutek, nato mi je razložila, da mi bodo vseeno morali predreti mehur, saj mi voda še vedno ni odtekla.
Dejala mi je še, da sem premalo odprta in da v primeru, da ne bom imela dovolj močnih svojih popadkov bomo morali poskusiti z umetnimi ter da jih bova morala vmes z Rajkom šteti koliko časa trajalo in na koliko minut se ponavljajo.
Kmalu zatem so mi že predrli mehur in moram reči, da tega sploh nisem niti čutila bil je le kot hiter vbod. Babica je takoj rekla, da je viden že mekonij (prvo blato) in da to lahko pomeni, da je otrok v stiski ter da moramo stanje Glorie še bolj podrobno spremljati. Od tistega trenutka dalje nisem smela več iz postelje, niso mi niti več pustili na stranišče, niti nismo uporabili klistirja.
Tako sem lahko le čim bolj mirno prenašala svoje popadke ter čakala na mnenje babice, ki je prišla na vsake pol ure ali uro in me pregledala. Ob zadnjem pregledu je dejala, da imam prešibke popadke, in da se ne odpiram več zato so morali sprožiti umetne popadke.
Mislim, da me ni nobena stvar v življenju, ni bolela tako zelo, kot so me umetni popadki, saj sem imela občutek, kot da me nekdo reže z nožem po celem telesu. Vendar sem se kljub temu odločila, da bom popadke zdržala brez uporabe protibolečinskih sredstev.
Vendar po dveh urah so postali popadki tako nevzdržni, da sem prosila, če lahko dobim vsaj masko. Rajko mi je medtem moral brati različne dokumente in soglasja, ki so mu jih nosile sestre. Zaradi bolečin sem skoraj vse v celoti preslišala, saj sem imela občutek, da se mi že malce blede.
Končno so mi prinesli masko, ki je malenkost ublažila neznosne bolečine, vendar se je nato ravno zamenjala izmena in prišla je druga grozna babica, ki je bila zelo slabe volje. Zato me je takoj nadrla, da ne smem več uporabljati maske, saj so se mi zaradi tega skoraj ustavili popadki ter da se zato ne odpiram dovolj.
Takrat sem imela občutek, da se bom preprosto zjokala ter zaprosila za carski rez. Ampak vseeno sem ostajala neomajna in odločila sem se, da ne želim niti epiduralne, saj se želela roditi naravno obenem so me skrbeli stranski učinki le-te.
Neznosno mučenje se je nadaljevalo še dve uri in tudi Rajku je bilo že zelo hudo, saj ni vedel, kako naj mi pomaga. Še posebej, ker so ga vsakič, ko je prišel zraven mene sestre poslale nazaj na kavč, saj so venomer gledale aparate in hodile okoli mene.
Ob 23. uri je spet prišla babica in se odločila, da vse skupaj traja že predolgo ter da moram roditi takoj. Poklicala je osebje in mi dejala, da naj pritiskam kot še nikoli in da bo konec, ko bo najhuje tik pred tem, ko bi obupala.
Res sem se z zadnjimi močmi trudila roditi, na trebuh sta mi pritiskali še dve sestri. Imela sem občutek, da bom umrla od bolečin in bila, sem že popolnoma uničena ter izčrpana. Prosila sem za epiduralno ali carski rez vendar so mi dejali, da je že prepozno in da se moram še malce potruditi.
Končno se je ob 23.28 rodila Gloria po skoraj osmih urah, od kar smo prišli v porodnišnico in točno na predvideni datum poroda na 9. marec. Bila sem presrečna, da je konec in obenem mi je takoj odleglo, da je z njo vse v redu. Babica mi jo je takoj položila v naročje za nekaj trenutkov, nato jo je odnesla na ogrevano mizo ter jo izmerila in jo očistila.
Povedala nama je vse mere in nama čestitala nato je poslala Rajka ven iz sobe ter mi dejala, da potrebujem operacijo ali pregled. Od vse zmede je nisem niti dobro slišala, kaj je sploh narobe in kaj bodo sploh še delali z menoj. Vem le, da so zagnali precejšnjo paniko, ker sem tako zelo krvavela.
Spomnim se le, da mi je babica pokazala še posteljico ter mi dejala, da je šla v celoti ven (v resnici je ostal košček v maternici, ampak o tem več v objavi o histeroskopiji). Nato mi je anesteziologinja dejala, da me morajo uspavati ter zašiti in me spraševala, kdaj sem nazadnje jedla.
Zaspala sem v hipu in še zdaj ne vem točno, kaj se je dogajalo. Vem le, da sem se zbudila v hudih bolečinah dve uri kasneje in da sem vsa omotična spraševala Rajka, če je z Glorio vse v redu in če sem sploh še živa.
Odgovoril mi je, da je lahko kmalu prišel nazaj v sobo in da so mu takoj dali v roke Glorio ter da jo ima v naročju že dve uri in da je čudovita. Takoj se mi je odvalil kamen od srca, ko sem slišala, da je z njo vse v redu, čeprav sem bila še popolnoma omotična in sem imela občutek, da so to vse le grozne sanje.
Spomnim se tudi, kako je bil popolnoma prestrašen, saj je prej vedno govoril, da je še cel mesec ali dva ne bo prijel v naročje, da ji ne bo česa polomil. Nato jo je moral takoj po porodu vzeti v naročje in ni se upal niti premakniti, da je ne bil zbudil, čeprav ga je že vse bolelo.
Nato je končno prišla v sobo babica in mi dejala, ali jo želim prijeti in seveda sem komaj čakala, da jo bom lahko imela v svojem naročju. Tako je babica najprej pomagala Rajku in mi jo prinesla. Bila sem presrečna, ko sem jo imela končno v rokah in babico sem prosila, ali mi lahko pomaga, da jo prvič podojim, saj sem menila, da je zagotovo že lačna.
Ona me je le hitro pogledala in mi dejala, da bom zagotovo potrebovala nastavke za dojenje, saj imam premajhne prsi ter naj rečem nekomu, naj mi jih zjutraj prinese ter da otrok s seboj na svet prinese za 24 ur rezerve hrane zato jo lahko podojim tudi naslednji dan. Na koncu le še dejala, da naju bodo zdaj le še odpeljali v sobo in takrat sem upala, da sem to grozno babico videla zadnjič v življenju.
Kljub temu da sem ji dejala, da smo se v srednji zdravstveni šoli učili, da je najboljše, da se otrok podoji v prve pol ure ali čim prej ni popustila in je le dejala, da naj se poslovim od Rajka in da bo pome prišla sestra in naju odpeljala v sobo.
Ko me je sestra pripeljala v sobo ob 4 – ih zjutraj sem bila še omotična in dejala mi je le, da bo Gloria nekaj časa bruhala, ker je med porodom spila plodovnico in naj pazim, da bo obrnjena na bok. Seveda zaradi tega nisem mogla zaspati niti za sekundo, saj me je preveč skrbelo zanjo in sem jo le gledala, kako spi in če kaj bruha. Kmalu so tudi v sobo pripeljali še dve drugi mamici z novorojenčkoma tako, da je postalo v sobi zelo pestro.
Tudi Rajko je ta dan prišel domov šele ob pol 5 – ih zjutraj, šel spat za eno uro in nato se je moral že odpraviti v službo. Poleg tega je tisti dan spal v stanovanju, ko še ni bilo ogrevanja tako, da je bil čisto premražen, žejen in lačen.
Nadaljevanje članka si preberi tukaj.
