Histeroskopija – čiščenje maternice

Histeroskopija – čiščenje maternice

Že po prvem porodu sem imela grozne težave s krvavitvami, saj sem krvavela več kot osem tednov, in ko sem prišla na prvi pregled po porodu po sedmih tednih, je ginekolog ugotovil, da so v maternici pozabili delček posteljice. Zato sva se dogovorila, da sem naročim na histeroskopijo in čiščenje maternice (abrazijo) v Trbovlje, kjer on dela, da bi ta poseg opravil on.

Prvič je histeroskopija in abrazija potekala brez večjih težav, saj me je zjutraj Rajko pred službo pripeljal v ambulanto in popoldne sem lahko že odšla domov. Med tem časom sta na Glorio pazila moja starša, in ker je bila takrat večinoma že na adaptiranem mleku, ker nisem imela dovolj mleka tudi z dojenjem, ni bilo težav, saj sem si mleko načrpala že doma.

Težave, ki sem jih imela pri prvi histeroskopiji, so bile, da sem imela nekaj dni prej vaginalno vnetje in zato sem imela antibiotike in čiščenje pred operacijo me je bolj bolelo kot celotna histeroskopija in abrazija. Da seveda ne govorimo o tem, da je bila popolnoma nepotrebna, ker mi je babica ob porodu zagotovila, da so posteljico v celoti odstranili in mi jo kazala, preden sem skoraj omedlela.

Tudi po drugem porodu sem začela krvaveti in prve dni sem krvavela minimalno, vendar so se krvavitve stopnjevale le po črpanju in dojenju, včasih je za kakšen dan krvavitev tudi popolnoma izginila. Ker sem vedno tudi od vseh poslušala, da je normalno, da čišča traja do osem tednov po porodu, zato nisem hotela narediti panike, ko sem bila naročena na prvi pregled po sedmih tednih, saj nisem pričakovala, da se mi lahko to zgodi kar dvakrat – sploh, ker je bil drugi porod carski rez.

Tokrat sem po porodu še posebej pazila nase, saj sem imela nekakšen čuden grozen občutek in dejansko sem upoštevala star rek,˝da se mora mamica po porodu paziti, saj se smrt skriva pod posteljo še nekaj tednov po porodu.˝ Morda se sliši res grozno, ampak tokrat sem imela res čuden občutek, da se mi lahko zgodi kaj groznega in da bom zapustila tri čudovite hčerke, Rajka in starše.

Po sedmih tednih sem prišla na pregled in povedala sem sestri v ambulanti, da vode v laboratoriju še nisem mogla dati, ker še vedno krvavim in takoj mi je rekla, zakaj nisem prej prišla na pregled. Povedala sem ji, da nisem hotela narediti panike, ker naj bi bila čišča v teh tednih še normalna.

Nato je sledil pregled pri ginekologu, ki je takoj z ultrazvokom ugotovil, da se mi je spet zgodilo isto kot prvič in da je to vzrok za krvavitve. Takoj je lahko videl, da so spet pozabili velik delček posteljice in najhujše je bilo, da je bil ta del posteljice tik ob carskem rezu in bi ga zagotovo morali videti že ob porodu.

Oba sva bila zelo jezna in razočarana in rekel je, da sploh ne more verjeti, da se to lahko zgodi ob carskem rezu. Tudi sama sem bila enakega mnenja in prvič sem to še tolerirala, ker je bil naravni porod in nismo mogli videti, ali je kakšen del ostal v maternici, ampak tokrat, ko sem imela dejansko cel trebuh odprt in se je vse videlo lahko rečem, da je bila to le malomarnost in površnost.

Dogovorila sva se, da pridem na pregled spet čez dva tedna, če bi se morda del sam odluščil med krvavitvami. Čez dva tedna sem res prišla na pregled, in ker takrat žal ni bil v službi, sem odšla na pregled h ginekologinji. Takoj me je pogledala z ultrazvokom in ugotovila je, da se delček ni izločil, temveč se je le razdelil na več koščkov in da bo zato potrebna operacija, saj je bil večji kot 2 cm (kolikor tolerirajo, saj v takšnem primeru operacija ne bi bila potrebna).

Ginekologinja me je prepričala, da sem tokrat odšla na histeroskopijo v Ljubljano, čeprav sem želela iti spet v Trbovlje in v Ljubljani sem zato imela ogromno težav. Začelo se je s tem, da sem imela prvi dan le pregled v stari porodnišnici in takoj me ginekologinja pregledala in me naročila na operacijo. Nato mi je medicinska sestra v sprejemni ambulanti dejala, naj čez dva dni pridem nazaj na abrazijo in naj bom tešča s seboj sem morala prinesti tudi vse krvne in ostale izvide, da bi bila čim hitreje operirana.

Upoštevala sem vse, kar mi je naročila in čez dva dni me je zjutraj tja pripeljal Rajko pred službo in kot mi je sestra naročila sem s seboj pripeljala tudi dvojčici – kot doječa mamica. Takoj, ko smo prišle na oddelek, so se začele težave, saj sem od sestre sva dni prej dobila popolnoma napačna navodila. Namreč sestra na oddelku mi je dejala, da dvojčic sploh ne bi smela pripeljati tja in da one zanju zagotovo ne bodo skrbele – kot je to praksa skoraj povsod drugje.

Dejala mi je še kako sem si sploh zamislila, da bi ju prepustila popolnim tujcem v varstvo, ko bi bila na operaciji. Sama pri sebi sem si mislila le, da če ne morem zaupati niti medicinskemu osebju potem, ne vem, komu lahko sploh zaupam. Težava je bila tudi, ker so me najprej poslali na napačen oddelek – za splave.

Tako sem morala z njima hodili po pregledih in nato sem odšla k anesteziologu na posvet glede operacije. Na koncu so mi dejali, da naj pridem naslednji dan sama k njim na operacijo. Glede na to, da je oddelek videti, kot zadnja postaja pred smrtjo (grozni prostori in celoten oddelek) sem bila zelo vesela, da smo lahko odšle domov.

Naslednji dan sem zjutraj ob petih obe podojila in jima pripravila mleko nato sta skrb za obe prevzela moja starša jaz pa sem se odpravila na vlak, saj Rajko ni mogel dobiti dopusta za ta dan poleg tega po operaciji tudi ne bi smela voziti in iti sama domov.

Prišla sem v garderobo v stari porodnišnici, kjer sem se slekla in se pripravila na operacijo. Dobila sem dva različni tableti za operacijo in čez dve uri sem bila na vrsti za operacijo. V ambulanti so me še pripravili za poseg in nato se je vse odvijalo precej hitro tako, da se naslednjih nekaj ur sploh ne spomnim.

Zbudila sem se približno tri ure po operaciji, ko sem bila že v sobi in takoj sem imela popolnoma premočeno haljo od mleka, ker že nekaj ur nisem dojila in zato sem prosila sestro, ali mi lahko prinese novo haljo. Sestra mi je takrat še dejala, da moram iti prvič na stranišče s spremstvom in zato sem si najprej načrpala mleko in ga zlila stran in nato smo skupaj odšle do stranišča.

V naslednjih urah na oddelku ni bilo nikogar več le čez nekaj časa je prišla zdravnica in mi povedala, da so odstranili precej velik kos posteljice, in da je bil popolnoma zaraščen zato se zagotovo ne bi izločil sam. Dala mi je le še pisna navodila ter mi povedala, da bom verjetno krvavela še nekaj tednov, nato je hitro odšla domov.

Čez nekaj časa je prišla nazaj še sestra in me je odpeljala v garderobo po oblačila. Nato sem komaj čakala, da bom lahko odšla domov obenem, sem si zaželela, da se tja ne vrnem več. Takoj, ko sem odšla iz oddelka, sem si šla najprej iskat hrano na avtomat, saj že več kot 20 ur nisem jedla in sem bila že sestradana.

Poleg tega sem bila tešča že dva dni prej, ko so mi rekli, naj pridem tešča za operacijo, ki je sploh ni bilo, ampak je bil le sprejem in začasen odpust zato me je skrbelo, da bom izgubila še mleko, saj sem lahko nato en dan pred operacijo le minimalno jedla – lahko kosilo in za večerjo le juho.

Še vedno sem zelo jezna, da sem sploh morala iti še drugič na histeroskopijo in abrazijo zaradi površnosti in malomarnosti, saj sem zaradi tega imela ogromno težav – morala sem  iti trikrat v Ljubljano, morala sem čakati na preglede in s seboj voziti še dvojčici. Poleg tega si je moral Rajko vzeti dopust, podrla se je naša dnevna rutina, urediti sem si morala varstvo za vse tri, težave sem imela z dojenjem in lakoto, stresom, po nepotrebnem sem imela spet anestezijo in še vsi so se povsod čudili, kako je to mogoče po carskem rezu.

Zato si želim, da so se moje težave s to operacijo končale in da si zdaj uredim le še zdravljenje simptomov policističnih jačnikov, saj nimam več namena zanositi.

Si imela tudi ti težave po porodu? Si morda morala iti na histeroskopijo in abrazijo zaradi malomarnosti in površnosti?