Dvojčici
Skoraj vsak, ki me vidi z dvojčicama oziroma vsaj 8 od 10 ljudi, ki jih srečam, mi pravijo, da so si vedno želeli imeti dvojčke. Vendar življenje z dvojčki niti približno ni tako preprosto in sanjsko, kot si nekateri predstavljajo.
Zagotovo je ogromno čudovitih nepozabnih trenutkov, ki jih lahko doživiš le, če imaš dvojčke, vendar so tudi neverjetno naporni dnevi, ko bi najrajši nekam zbežal. Na srečo ali na žalost nekateri v vsem tem vidijo le lepe trenutke, starši pa slabe trenutke pogosto hitro pozabimo (krči, naporna nosečnost, nespečnost, uvajanje goste hrane, dvojni stroški …).
Tukaj je tudi dvojna odgovornost, oči na pecljih vedno ter povsod in še marsikaj drugega sploh ob treh malih ˝lumpah˝. Marsikdo mi reče, da vsaka čast, da nama z Rajkom vse skupaj uspe, ker živimo sami, vendar si pogosto rečem, da imava res neverjetno trojno srečo kljub kaotičnim dnevom.
Če me kdo vpraša, kdaj je bilo najlepše, mu odgovorim, da mi je bil zagotovo najlepši čas od tretjega do šestega meseca, ko je bilo konec krčev in sta spali cele noči. Vmes sta imeli obdobje do desetega meseca, ko sta se zaradi zob zbujali po 8 x na noč in obenem sta bili zelo razdraženi čez dan in zato skoraj nič nista spali čez dan in to obdobje je bilo skoraj še hujše kot prvi trije meseci.
Vendar smo zdaj počasi v novem malce bolj mirnem obdobju, če odštejem to, da se plazita povsod in se postavljata na noge tako, da ju komaj lovim naokrog, saj gresta vsakič vsaka v svojo smer. Le za lumparije se seveda vedno uskladijo vse tri skupaj. 😉
Težko je tudi razumeti, kako zelo različni so si lahko med seboj dvojčki, čeprav so spočeti skoraj hkrati in rojeni le nekaj minut narazen ter so skupaj v maternici preživeli več mesecev. Dejansko imata dvojčici popolnoma različni osebnosti, čeprav sta si na videz podobni.
Tudi ni primerljivo, če imaš dva otroka z majhno starostno razliko ali dvojčka, čeprav vsi menijo, da je to isto, vendar žal tega ne morem primerjati. Ne dvomim v to, da je oboje zelo naporno, vendar je pri dvojčkih vse dvojno in vse naenkrat – krči, zobje ter tudi delitev pozornosti, saj se dejansko težko posvetim obema v enaki meri ter še Glorii.
Pogosto mi kdo reče, da še dobro, da se mi ob dveh naenkrat ne zmeša. Vendar dejansko večkrat le malo manjka, da bi se mi zmešalo, saj včasih jokata obe skupaj po več ur, čeprav sta naspani, siti in previti tako, da niti ne vem več, kaj jima je. Še huje je, če se joku in trmi pridruži še Gloria in sem z vsemi tremi sama doma.
Tudi drugače sta si Sofija in Lucija popolnoma različni v videzu in predvsem v značaju. Mislim, da si nista podobni v ničemer razen v lakoti in nepotrpežljivosti. Predvidevam, da je to genetsko hhh, saj je tudi Gloria vedno lačna in predvsem nepotrpežljiva in zdaj potrebuje tudi veliko več pozornosti, saj je bila prej tri leta in pol edinka – veliko pozornosti je vedno dobila tudi pri starih starših.
Če primerjam obe, je Sofija sprva zelo težko prenašala že krče in je ogromno jokala zaradi njih enako je bilo med rastjo zob. Je tudi zelo nepotrpežljiva, zelo glasna in vse hoče imeti takoj (novo plenico ali mleko ali družbo ali mir). Ima predvsem dve fazi ali čudovit smeh ali glasen joka vmesne faze skoraj nikoli nima. Pri njej še vedno nismo ugotovili komu je podobna po videzu vsak trdi drugače.
V porodnišnici se je prva začela dojiti in tudi doma se je prve tedne z veseljem dojila, vendar se je od petega do osmega meseca večinoma dojila le še ponoči, saj je bila čez dan povsem nepotrpežljiva za dojenje in se ji preprosto ni dalo truditi. Pogosto spi popolnoma stlačena v kotu svoje posteljice – kot bi bila še vedno v maternici in verjetno se tako počuti varno.
Razvija se odlično tako, da se zdaj že postavlja na nogice in le še čakava, kdaj bo shodila in tudi s težo lepo napreduje. Trenutno hodimo še v razvojno ambulanto in na fizioterapijo zaradi hipotonije, da jo odpravimo, preden shodi in ker je prej zelo slabo in slabo jedla gosto hrano. Pri težavah s spanjem in hranjenjem ji je bila v veliko pomoč Bownova terapija, ki ji je pomagala tudi pri krčih v prvem mesecu.
Sofija bi seveda mleko pila 24 ur na dan in nikoli ga nima dovolj, čeprav potem pogosto bruha – poliva, ker ga je preveč (po Bownovi terapiji tudi na srečo precej manj bruha). Tudi zato je prve mesece ogromno bruhala, dokler nisva začela zanjo uporabljati HiPP AR mleko.
Težava pred Bownovo terapijo je bil tudi, ker se je od šestega meseca naprej večkrat zbujala ponoči in zaradi tega sem bila popolnoma neprespana ter utrujena tudi čez dan. Zato sem si želela le, da bi spet lepo prespala vsako noč, čeprav bi to pomenilo spanje od 23 – 5 ure samo, da je spanje v kosu in na srečo se je to zdaj uredilo, ima pa tudi že osem zobkov.
Lucija je njeno popolno nasprotje, saj je tiha in nadvse srečna že, če se lahko cel dan doji in je v mojem naročju ali če se igra. Razen, ko se zelo razjezi takrat pogosto, kar kriči od jeze in se komaj pomiri.
Tudi med krči je vedno veliko manj jokala kot Sofija in tudi zdaj, če ni res lačna ali če ni, kaj drugega narobe sploh ne joka tako, da se včasih počutim kot, da je ni, dokler mi ne začne plezati po nogah. Po videzu je povsem popolnoma Glorii, ko je bila enako stara kot je ona zdaj.
Na srečo Lucija skoraj nič ni bruhala do uvajanja goste hrane, saj se večinoma le doji. Je preprosta, tiha – včasih tudi noro glasna, vendar se smeji veliko manj kot Sofija. Je tudi zelo potrpežljiva in se zna sama zaigrati, ogromno tudi govori in čeblja – verjetno po mamici.
Zdaj ima tudi že osem zobkov. Občasno je kot mali dinozaver, saj zelo rada grize vse, odkar ima prve zobke. V zadnjih tednih je sicer veliko več jokala in je bila nemirna zaradi zobkov, vendar je na srečo vsaj ponoči večinoma spala, čeprav je podnevi še vedno veliko pokonci.
Vsak dan znova sem presenečena tudi nad tem, kako zelo različne so si vse tri med seboj in kako hitro mine čas, ko imaš otroke. Sploh ne morem verjeti, da bosta čez en mesec stari že eno leto, čeprav imam občutek, da sta se komaj rodili.
Večkrat preberem tudi šale in zapise, da je mamicam po prvem otroku vseeno, kaj drugi ali tretji otrok poje iz tal, in da se ne potrudijo več s fotografijami ipd. Pri meni tega ni, saj pri Sofiji in Luciji delam vse enako kot pri Glorii, saj se zavedam, da verjetno ne bova več imela otrok.
Dejansko se počutim, kot da imam dva otroka Glorio in dvojčici, ki ju štejem kot enega otroka, saj sta rojeni na isti dan in je vse pri njiju skupaj in naenkrat. Tako, da se tudi pri njiju potrudim pri ustvarjanju spominov, uvajanju hrane, pri pozornostih, načrtovanju krsta in pri vseh ostalih stvareh.
Tokrat si zato vse naše spomine zapisujem tudi v dojenčkov dnevnik, saj sem prepričana, da bom sicer dobre in tudi slabe spomine pozabila ob obilici dela. Z veseljem naše nasvete in dogodivščine delim tudi z bodočimi starši dvojčkov.
Foto – naslovna fotografija: Ustvari spomin.
So si vaši otroci zelo podobni med seboj ali so si različni? Mamice dvojčkov kakšni so značaji vaših otrok se tudi pri vas popolnoma razlikujejo, kot pri nas? Ima še katera mamica doma dvojčici?
