Črna gora – pot
Pred nekaj dnevi smo se vrnili iz svojega dopusta v Črni gori, kjer smo se imeli odlično. Imeli smo fantastično vreme, morda je bilo na trenutke še malce prevroče, saj je bilo skoraj vse dni okoli 33 stopinj.
Ker se nam je na dopustu in na poti do tja zgodilo vse mogoče želim z vami deliti tudi naše izkušnje in dogodivščine.
V naslednjih prispevkih bom opisala tudi hotel v katerem smo bivali, naše izlete, katere plaže ter destinacije vam priporočam ali odsvetujem in še mnogo več. Doza smeha je zagotovljena. 😉
Med raziskovanjem smo se sicer tudi malce izgubili, ampak na tak način smo našli najlepše plaže v Črni gori.
Torej, če začnem kar z opisom poti. Naša pot na morje je tokrat sicer potekala dokaj sproščeno. Glede na to, da sva imela dan pred odhodom precej dela in smo se spat odpravili šele ob 21. uri ter smo zato bili vsi precej zaspani, ko smo ob 2.20 zjutraj odpravili na pot.
Sploh, ker sva imela v petek oba z Rajkom res ogromno opravkov, čeprav je imel Rajko ta dan že dopust. Med drugim smo odšli tudi k frizerju – Glorio sva peljala prvič. Saj jo po navadi strižem kar doma in moram reči, da mi gre vedno bolje. 🙂
Ampak kljub najinim pomislekom, da jo vzameva s seboj k Rajkovi frizerki ter da ne bo niti sekundo pri miru. Je striženje potekalo brez težav, saj je frizerki uspelo resnično zaposliti Glorio, da jo je lahko odlično postrigla.
Najprej jo je posedla na lesen stol – konjička nato jo je zaposlila z različnimi izdelki, medtem pa jo je postrigla. Sicer ji je poskušala narediti še kitko, kar ji žal ni uspelo, saj Gloria ni hotela več sodelovati. Pomembno je le to, da je striženje uspelo.
Z Rajkom sva se v soboto sicer zbudila že okoli 1. ure zjutraj, da sva do konca še natovorila stvari v avto. Uporabila sem seveda svoj seznam za prtljago, ki ga najdete tukaj.
Ko sva vse pospravila v avto, sva le še oblekla Glorio in že smo se odpravili na pot. Glede na to, da že nekaj let nisva odšla na pot ponoči, sva bila precej utrujena tako, da smo se malce več ustavljali ob poti, da sva se malce spočila.
Upala sva sicer, da bo Gloria med vožnjo spala, če bomo odšli ponoči. Vendar se je zbudila takoj, ko sva jo položila v avtosedež. Tako, da je prvi dve uri le skoraj negibno sedela in gledala, kam gremo. Sploh nič ni spregovorila le gledala je čez okno v temo. Bila je videti kot prikupna majhna sovica. 🙂
Po uri vožnje smo se ustavili, da je Rajko natankal avto. In nato spet čez uro in pol za krajši sprehod. Po tem postanku je Gloria počasi zaspala za naslednje dve uri, in ko smo se zopet ustavili, je bil zunaj že dan.
Takrat je Rajko za kratek čas tudi malce zaspal na enem izmed postajališč. Z Glorio smo se medtem malce sprehodile naokrog po parku. 
Kasneje smo se še večkrat ustavili tako, da smo v hotel prispeli okoli 13. ure. Kar nekaj časa smo izgubili tudi na različnih mejnih prehodih (Hrvaška – Bosna – Hrvaška – Črna gora).
Lahko rečem, da smo slovensko-hrvaško mejo prečkali še najhitreje. Najdlje smo bili na meji s Črno goro, saj pregledujejo vse (osebne izkaznice, potne liste, zelene karte, prometna dovoljenja, včasih tudi prtljago).
Gloria se je sicer med vožnjo predvsem zaposlila z njeno čudovito novo knjigrico. Igrali smo se tudi različne odlične igrice – ponavljali smo črke, besede, imena, številke …
Moram pa pohvaliti tudi avtosedež, ki sva ga dva meseca nazaj kupila po vašem izboru – moji dragi bralci. Res najboljša možna izbira avtosedeža, ki je zelo udoben in Gloria v njem brez težav spi.
Z veseljem tudi sama spleza vanj tako, da jo le še zapneva z varnostnim pasom in že lahko gremo. Zelo ji je všeč tudi tako imenovana mizica le vedno pravi, da nima nogic, dokler ji ne odpneva pasu.
Ravno zaradi te mizice sva bila zelo skeptična, saj sva menila, da ji bo zaradi tega še bolj vroče. Ampak ji sploh ni, saj ima v tem avtosedežu dovolj prostora za sedenje in se zato praktično v njem ne poti.
Obenem se počuti tudi bolj svobodna in doseže vse, kar želi in ima ob sedežu. Lahko rečem, da smo vsi trije resnično zelo zadovoljni z nakupom tega avtosedeža. Saj pri ostalih avtosedežih vedno dobi rokice ven iz pasov ali ji je v njih precej neudobno ali vroče.
Meniva tudi, da zaradi novega avtosedeža tokrat ni bruhala med vožnjo, saj je pasovi niso tiščali, ker pridejo le okoli mizice. Saj nama je drugače lani v prejšnjem avtosedežu vsakič bruhala na poti do morja.
Obenem moram pohvaliti tudi očala, ki sva jih sicer kupila že skoraj pred letom dni, ampak se vedno znova izkažejo za top očala. O njih sem sicer pisala že v prispevku, ki ga najdete tukaj.
Vem, da sem očala že večkrat pohvalila, vendar so se zopet izkazala za odlična sploh pri dolgi vožnji. Predvsem so mi všeč, ker so tako kakovostna in cenovno ugodna.
Odlično sva lahko videla na cesto tudi s sončnimi klipi, medtem ko nas je napoti domov ujela huda nevihta. In je tako zelo deževalo, da nisi videl ničesar, kar je bilo več, kot meter pred avtom.
Zopet mi je med vožnjo uspelo fotografirati vsako drevo ob cesti namesto čudovitih plaž in znamenitosti. To je postal že moj velik problem, saj sem enkrat na poti na Pašman uspela slikati zabojnik za smeti namesto čudovite dvorane ob cesti. Glede tega se Rajko še vedno norčuje iz mene. 🙂
Zato zdaj rajši fotografiram znamenitosti ali plaže le, ko se ustavimo ali ko smo na sprehodu. In še takrat pogosto ne morem zajeti tega, kako čudovite plaže in znamenitosti so nekje. Tudi v tem primeru fotografije na žalost delajo krivico različnim krajem, ki so v živo resnično čudoviti.
V naslednjih člankih boste sicer lahko opazili precej mešane fotografije nekatere še iz najinega prejšnjega dopusta. Zato bodo nekatere fotografije slabše ali morda bolj meglene, saj so bile posnete s štirimi različnimi mobilnimi telefoni ter digitalnim fotoaparatom.
Če se vrnem nazaj na pot, je bil meni predvsem najbolj naporen del pred Dubrovnikom preko doline Neretve in Neuma do Črne gore. Ta del mi je bil že zadnjič zelo naporen, vendar si vsakič rečem, da se takšna pot izplača za čudovit cilj.
Rajko pravi, da mu je sicer najbolj naporen del poti avtocesta. Je pa res, da prvih 500 km narediš v šestih urah s postanki. Naslednjih 200 km se lahko zavleče v pet ur vožnje in postankov, saj ne moreš hitro voziti zaradi omejitev in slabših cest.
Pred Kotorjem smo vkrcali še na trajekt, ki pripelje neposredno do Tivata in stane 4,50 € v eno smer za avtomobil. Zadnjič nisva vedela, da trajekt pelje do Tivata in sva se zato peljala mimo Kotorja in po tisti cesti se voziš bistveno dlje.
Saj cesta pelje daleč naokrog do Tivata. In vam jo iskreno odsvetujem.
Če želite videti Kotar se rajši kasneje odpravite iz Tivata skozi predor v Kotar, ki je veliko bližje. Odločitev je seveda vaša verjemite mi, da boste po tako dolgi poti želeli le čim hitreje priti na cilj.
Od našega doma do hotela v Tivatu je bilo tako točno 700 km in 10 ur in pol vožnje s postanki.
Med vožnjo po Črni gori do trajekta se nama je zgodila še ena zelo smešna prigoda. Gloria namreč še vedno rada pije mleko in ker sva ga imela premalo s seboj, sem jo vprašala, ali bo pila mleko s kokosom. Seveda je bila takoj za le, da je mleko.
Drugače takšnega mleka nikoli ne kupiva, vendar, ker se nama je v petek zelo mudilo po nakupih sva ga kupila po pomoti namesto ledene kave, ki je bila poleg. In Rajko je rekel, naj vseeno na pot vzamem eno stekleničko tega mleka in zato sem ga tudi ponudila Glorii.
Težava je nastala, ko je še celo uro govorila, ko-ko in seveda sva takoj pomislila, da je ob cesti opazila kokoške. Zato sva ji razložila, da jo kokoške čakajo doma pri starih starših. Kasneje je začela že govoriti o kokicah in takrat sva pomislila, da morda želi jesti pokovko – kokice, ki jih obožuje.
In spet sva ji razložila, da v hotelu nimajo mikrovalovne pečice in da bomo pokovko jedli, ko pridemo domov. In je še vedno vztrajala in govorila o, ˝ko-ko˝ kasneje pa je začela že kazati na predal ob mojih vratih.
In takrat mi je Rajko dejal, da mi nekaj kaže v predalu ter me vprašal, kaj imam spravljeno tam.
Odgovorila sem mu, da so tam prazne plastenke od kave in mleko s kokosom in šele takrat sva dojela, da želi kokos in da nama tega ni znala povedati. Tako, da si ne morete predstavljati, kako je bila srečna, ko je končno dobila svoj, ˝ko-ko˝.
Verjetno že veste, da je Gloria pravi mali vohun in pred njo ne morem skriti ničesar. Ha ha 🙂
Težava je nastala kasneje, ko je bila tako navdušena nad kokosom, da sva cel dan poslušala le to. Največja težava je nastala, ker v nobeni trgovini niso imeli mleka z okusom kokosa. 🙁 Včasih nas starše kakšna stvar reši spet drugič povzroči še več težav.
Sva pa tudi imela na poti domov zelo zanimivo prigodo. Saj sva iz Črne gore sabo pripeljala večje plastenke, da lahko pri starših natočiva vodo in jo uporabljala za kuhanje in pitje v stanovanju. Saj je voda v bloku precej slaba.
In na meji za Hrvaško nama je carinik dejal, da bi plastenke morala vreči v smeti. Saj v evropski uniji to določajo kot smeti, ki se ne smejo prinašati skozi mejo.
Sama sem plastenke vzela le zato, ker so veliko bolj kakovostne kot vse ostale v Sloveniji in imajo tudi boljši ročaj za nošenje. In če bi rekel bi jih pač vrgla v smeti, da ne bi imela problemov.
Vendar menim, da pač ni imel ničesar, da bi lahko zakompliciral in je zato pač zato malce tečnaril zaradi plastenk.
Nisva mu tudi mogla dopovedati, da sva kupila rogljičke za med vožnjo, da bi jih Gloria lahko jedla. Saj naju sploh ni razumel, ko je vprašal, ali imava kaj za prijaviti ali imava s seboj kaj hrane ali pijače.
Ko smo prišli v Slovenijo, smo se seveda zopet ustavili na kosilu v svoji najljubši gostilni, kot je to že naša tradicija kadar smo na poti iz morja.
Na žalost smo tako hitro pojedli vse kar smo naročili, da nisem uspela niti fotografirati. In kot vedno je bila hrana odlična in zato vam tokrat v branje priporočam svoj zadnji prispevek o odličnih jedeh, ki jih pogosto naročiva tam. Najdete ga tukaj.
Tudi letos se je izpolnila moja vremenska napoved, saj smo iz odličnih 33 stopinj prišli v Slovenijo, kjer je bilo 21 stopinj in deževno vreme. Zato smo se morali pred odhodom iz avta vsi preobleči v dolge rokave in hlače.
Seveda sem sama zelo zbolela še isti dan, ko smo prišli domov in se po enem tednu še vedno nisem pozdravila. Saj še vedno zelo kašljam in me zelo boli grlo, me je pa vsaj glava nehala boleti.
Podobna situacija se nama je zgodila tudi pred leti, ko sva se vračala z otoka Pašmana. Saj je bilo tam sončno vreme in zelo vroče, ko sva se vrnila zvečer v Slovenijo in sva se ustavila na kebab v Ivančno Gorico, so naju tam vsi začudeno gledali.
Saj sva bila oblečena v kratke hlače in majico vsi pa so bili skoraj v bundah saj je bilo zelo mrzlo, ker je več dni prej padal dež in je zelo pihalo.
Kljub vsem dogodivščinam na poti tja in nazaj pa lahko rečem, da smo se tudi tokrat na dopustu imeli čudovito. 😉 In res sem vesela, da smo varno prispeli tja in nazaj. Več o naših dogodivščinah izveste v naslednjih prispevkih.
Kakšna je po navadi vaša pot do morja?
