Čas
Sploh ne morem verjeti, kako hitro čas beži zadnje mesece. Zdi se mi kot, da je šele včeraj bil december zdaj pa je že april. Da sploh ne govorim o tem, kdaj sta sploh minili že dve leti od rojstva Glorie? Zdi se mi, da čas beži mimo mene vsak dan znova in še hitreje.
Še malo in že bosta minila prva dva meseca, odkar živimo v stanovanju. Občutek imam kot, da smo se selili včeraj. Od prejšnje nedelje naprej, ko smo prestavili uro mi čas mineva še stokrat hitreje.
Vsakič imam občutek, da mi dan mine v hipu in da vsak dan naredim premalo. Še nikoli me ni ura ˝sesula˝ tako, kot me je tokrat. Težave s časom in točnostjo imam že dva tedna. Preprosto ne morem priti nazaj na svojo dnevno rutino.
Prejšnji torek sem se dobila z mami v Litiji, saj smo šle skupaj pogledat nove stole za njuno kuhinjo in nato smo skupaj odšle še v nekaj trgovin. In takoj sem pozabila na čas.
Ko sem se v Lidlu ravno odpravljala proti blagajni me pokliče Rajko in me vpraša, kje sem ter kdaj pridem domov? Saj sem čisto pozabila na to, da sva se dogovorila, da ima opravke in da bo zato prej pripeljal Glorio domov.
Tako, da je bil ta teden res problematičen zame, saj sem venomer pozabljala stvari ali sem nekam zamujala. Popolnoma sem bila raztresena, saj sem želela vedno naenkrat početi tisoč in eno stvar. Upam, da se vse skupaj čim prej umiri in da mi zopet uspe priti nazaj na dnevno rutino.
Kaj se je zgodilo in spremenilo v naših prvih dveh mesecih življenja v stanovanju? Odgovor je – marsikaj. Večkrat tedensko se z Glorio odpravim k starim staršem na obisk. Občasno se odpravim na sprehod sama, vendar vsakič ˝sopiham˝ nazaj proti bloku, saj nimam nobene kondicije več.
Omejila sem ure dela, saj sem prej delala tudi po 12 ur na dan ali več skoraj brez odmorov. Zdaj delam nekje po 8-9 ur dnevno in si vmes vzamem čas za sprehode ter za pripravo kosila, nakupovanje, zdravniške preglede, poslovne sestanke, vožnjo do staršev ali do tašče in tasta.
Tudi ob koncih tedna se včasih vsi trije odpravimo skupaj na sprehod. Saj zdaj Gloria ni več tako utrujena, kot je bila, ko smo živeli doma in je venomer tekala po hiši ter zunaj. Zdaj ima za tekanje bolj malo prostora v stanovanju in zato se bolj utrudi na sprehodih.
Na obisk sva sicer povabila, kar nekaj prijateljev in družinskih članov. Vendar jih je na koncu na obisk pričakovano prišlo bolj malo. Ampak, saj imajo še dovolj časa za obiske sem pa vseeno vesela, če se seveda prej najavijo.
Da nisem/nismo ravno takrat na sprehodu ali v trgovini ter, da ne vidijo kakšen ˝kaos˝ imamo včasih v stanovanju.
Malce sem sicer jezna zadnje čase na pošto, saj sedaj dobivam pošto manj pogosto, kot sem jo dobila, ko smo živeli pri starših na vasi. Saj so imeli poštarji vmes še stavko. Poleg tega mi ni všeč to, da pridejo vsak dan ob drugi uri.
Saj, če me ravno takrat ni doma na naši pošti, nato čakam na vsak paket vsaj eno uro. Drugače menim, da je vse precej podobno, kot je bilo doma. Le, da moram zdaj večkrat peljati Glorio v varstvo k svojim staršem in moram malce bolj urediti svoj urnik.
Prej sem lahko le delala naprej v drugi sobi in je mami prišla po Glorio v najino sobo, ko se je zbudila.
Še vedno sem jezna, ker moram vsak dan kuhati le za zase in nikoli ne vem, kaj naj sploh skuham. Saj sem prej vedno kuhala vsaj za štiri osebe. In tudi položnic je vsakič več tako, da denar izgine v hipu.
Razmišljava tudi že o tem, kako bova zaprla balkon, ko bova končno privarčevala dovolj denarja. Upam, da uspeva ta načrt uresničiti vsaj do konca leta, saj bi tako pridobila veliko dodatnega prostora.
Imamo tudi občasne tehnične in ostale težave v stanovanju, ki se jih trudimo počasi reševati. Prejšnji teden sva namreč ugotovila, da kar naenkrat ne deluje več hišni zvonec, čeprav je nov. Težava je bila v ˝novih baterijah˝, ki jih v trgovini Tedi zagotovo več ne kupim.
Navaditi smo se morali tudi na to, da nikoli ne smemo zapirati vrat po stanovanju, saj imamo za ogrevanje klimo. To je bila kar velika težava, saj sta me starša vedno učila ravno obratno, da moram zaradi radiatorjev vedno zapirati vsa vrata, da je v sobah toplo.
Tako, da si proti zapiranju vrat pomagamo z zaščitami za vrata, ki jih najdete v prispevku tukaj.
Včasih mi zmanjka časa za vse, čeprav vsak dan začnem z delom že, ko Rajko odide v službo ob pol 6 – ih zjutraj. Kronično pomanjkanje časa je pri meni zadnje čase že resna težava.
Saj sem vedno jezna nase, če si vzamem še urico dlje za spanje, saj se praktično sploh ne spočijem, le še bolj utrujena se zbudim.
Vem, da delo vedno lahko počaka tudi do naslednjega dne. Vendar se pogosto držim pregovora ˝kar lahko storiš danes ne odlašaj na jutri˝. In kako sem šele jezna, če čakam na e-mail odgovore za službo predolgo.
Pogosto preprosto že pozabim na vse skupaj, ko končno dobim dolgo pričakovano sporočilo včasih celo s pozitivnim odgovorom.
S tem, da moji prijatelji in družina vedno zamujajo sem se že preprosto sprijaznila. Čeprav sem včasih malce jezna nanje, če na obisk zamujajo in pridejo ravno takrat, ko želim oditi pod tuš ali ko morava oprhati Glorio. Saj se nato vse skupaj zavleče do pol 11. ure zvečer.
Večkrat ob slabih trenutkih si zaželim, da bi lahko zavrtela čas nazaj in spremenila vse. To sem si letos zaželela že večkrat. Sploh ob nenadni in nepričakovani smrti mojega čudovitega strica. 🙁
Tudi vam kdaj zmanjka časa za vse, kar želite narediti?
