Boleči spomini

Boleči spomini

Prejšnji teden je minilo osem let od naše hude družinske prometne nesreče in opomina, da moramo biti vsak dan srečni, da smo živi.

Vsako leto 11. januarja se spominjam hude prometne nesreče, ki sem jo doživela skupaj z mami in atijem. In ti spomini so res boleči, čeprav vsi pravijo, da moraš slabe stvari pozabiti.

Sama menim, da ti takšni dogodki spremenijo pogled na življenje in na to, kako hitro ga lahko izgubiš ter kakšno srečo imaš, da si takrat preživel.

Še zdaj se nesreče spomnim, kot bi se zgodila včeraj. Bila je nedelja zjutraj in starša sta me vprašala, ali grem z njima na obisk k stricu in njegovi družini. Sprva nisem hotela iti, saj bi se popoldne morala še učiti za izpite, ker se je bližal konec konference.

Vendar me je zelo čuden občutek prisilil, da se vseeno šla z njima, saj smo se dogovorili, da bomo kmalu doma. Takšen občutek me spremlja še zdaj, vedno preden se zgodi, kaj zelo slabega. Ali pa to sanjam že prej in je praktično, kot deja vu le, da tega ne morem preprečiti.

Seveda smo se na obisku imeli kot vedno odlično. In pozno popoldne smo se odpravili proti domu, in ker je bila cesta zelo poledenela, smo vozili zelo počasi in previdno. Takrat smo imeli terensko vozilo, vendar je ati v dolini izklopil pogon 4×4, saj cesta, ni bila več poledenela.

In ko sem se ravno začela pisati sms sporočilo svoji sosedi, če se zjutraj na vlaku vidimo. Se je, zgodilo najhujše, začelo nas je zanašati po zaledenelem mostu in kar naenkrat smo zavili na nasprotni pas ter z vso silo trčili v betonsko steno in se z avtomobilom prevrnili na bok.

Takrat sem bila stara le 17 let, in čeprav sem že obiskovala srednjo zdravstveno šolo, se v tistem trenutku nisem mogla spomniti ničesar, kaj naj storim. Spomin mi je zaradi šoka preprosto izginil.

Iskala sem telefon, da bi poklicala reševalce, vendar ga nisem nikjer našla, saj mi je ob trku zletel iz roke ter se razletel po celem avtomobilu. Takoj sem začela spraševati mami in atija, ali sta v redu in kako naj jima pomagam.

Videla sem atija, kako zelo krvavi in izgublja zavest, saj v terenskem vozilu, še ni bilo airbagov in je z vso silo z glavo udaril neposredno v kovinski del športnega volana. Tudi mami je bila popolnoma v šoku.

Hitro sem odpela svoj varnostni pas in v prtljažniku poiskala rjuho, s katero sem zaustavila krvavitev pri atiju.

Kmalu za tem je prišla skupina mladih očividcev, ki so se vozili takoj za nami. In v hipu so nam priskočili na pomoč. Večno jim bom hvaležna za vso nesebično pomoč in hitro ukrepanje ob nesreči. Poklicali so tudi reševalce, ki so bili v 15 minutah na kraju nesreče.

Odprli so vrata prtljažnika in mi rekli, naj odprem varnostni pas atiju ter ga poskusim povleči ven. Ati je seveda padel na mami in zato so morali odpreti še stranska vrata od zgoraj, da so ga poskušali potegniti ven.

Mami je ob tem utrpela še dodatne poškodbe, saj je ati padel nanjo, vendar ga drugače nismo mogli potegniti z avta. Mislim, da je eden od njih vmes še odklopil akumulator, saj so gasilci prišli kasneje na kraj nesreče.

Vmes, ko smo se trudili, da se rešimo, je mimo prišel avto, v katerem je sedel moški in se nam na ves glas smejal ter nas fotografiral. Sploh ne morem verjeti, kako kruti so lahko ljudje.

Trudiš se rešiti svojo družino, drugi pa fotografirajo tvojo nesrečo. Tudi očividci, ki so nas reševali, so se zelo razburili in mu skušali vzeti telefon ter ga ustaviti.

Kmalu za tem so že prišli reševalci iz Litije in naložili atija ter se trudili zaustaviti krvavitev. Ves čas smo ga skušali ohranjati pri zavesti. Naju z mami so kasneje rešili skozi vrata prtljažnika.

Nato so nas vse tri hitro odpeljali v bolnišnico v Trbovlje. Med tem smo že srečali še rešilni avto iz Trbovelj, ki je bil tudi namenjen po nas in se je nato obrnil.

Ko smo prispeli v bolnišnico, so najprej pregledali atija, ki je bil najhuje poškodovan in ga hitro odpeljali na dodatne preiskave in operacije v Ljubljano. Saj mu je volan presekal čelo in nos in povzročil hude krvavitve ter poškodbe. Z njim je odšla tudi moja sestra in ga spremljala na preiskavah.

Nato so na rentgen poslali še mene in mami ter naju pregledali. Pri meni so ugotovili, da imam zlomljeno roko, prsnico ter poškodovano medenico in zato sem morala ostati še nekaj dni na opazovanju.

Mami je imela zlomljeno roko in hude bolečine v prsih. Vendar so jo kasneje odpustili domov. Čez nekaj dni so domov poslali še mene, vendar sem morala še naslednje tri tedne počivati zaradi zlomljene prsnice.

Poleg tega sem jemala močne protibolečinske tablete, saj sem imela grozne bolečine v prsnici. Kljub temu imam posledice še zdaj, saj včasih zelo težko pridem do sape in vedno ob dežju in slabem vremenu čutim hude bolečine v roki in prsnici.

Mami in ati sta sicer skoraj popolnoma okrevala, za atijem je kar nekaj operacij in tudi obraz se mu je popolnoma spremenil. Še vedno so tudi vidne brazgotine. Mami je morala kasneje na kar nekaj preiskav, saj je imela nekaj mesecev modrice in bolečine v prsih zaradi udarca.

Občutek imam, da smo takrat preživeli le po spletu srečnih naključij. Ker smo bili vsi privezani z varnostnim pasom, ker so nas očividci takoj začeli reševati ter ker smo imeli odeje in rjuhe vedno s seboj. Ter, da sem odšla tisti dan s staršema in jima pomagala ob nesreči.

Še zdaj me vedno spreleti srh, ko slišim zvok sirene, četudi gasilske ali policijske. Vedno pomislim na nesrečo in nekaj slabega. Tega občutka se nisem znebila niti v vseh letih šolanja na zdravstveni šoli, ko sem imela še veliko podobnih primerov in sem ta zvok poslušala praktično vsak dan.

Še vedno je prisoten tudi strah pred vožnjo. Čeprav sem izpit naredila le mesec in pol po nesreči, ko se mi je zacelile kosti v roki. Najbolje se počutim, če se vozim sama. Če imam nekoga v avtu, imam zmeraj slab občutek, da se nam lahko kaj zgodi.

In tudi skoraj nikomur več ne zaupam glede vožnje. Poleg tega tudi nikoli ne spim med vožnjo, saj me je vedno strah, da bo zaspal tudi voznik. Do zdaj sem najbolj zaupala in še vedno zaupam vožnji svojega dragega. Saj vedno vem, da bova prišla varno na cilj.

Poleg tega nikomur v svojem avtu ne pustim, da gre z menoj brez, da si pripne varnostni pas. Tudi če se peljem, s kom drugim vedno želim, da so vsi v avtu privezani.

Zanimivo je tudi, da nam starši vedno govorijo, da moramo biti urejeni in imeti čista oblačila, ko gremo k zdravniku. Ampak nič od tega ni važno, ko doživiš prometno nesrečo, le da te rešijo. Četudi uničijo tvoja najljubša oblačila.

Res je, da smo bili vsi čisti in smo imeli oblečena čista oblačila kot zmeraj. Vendar sem bila takrat prvič oblečena v razvlečena udobna oblačila, kot bi vedela, da se nam bo nekaj pripetilo in sem se tako lažje preoblekla kljub hudim bolečinam.

Sama tudi ne berem več časopisov in ne gledam novic, saj ne želim le cele dneve poslušati in brati slabe novice. Vem, da se dnevno zgodi ogromno prometnih nesreč s smrtnim izidom in marsikatero izmed njih bi lahko preprečili.

S previdno vožnjo ter s tem, da smo vedno pripeti z varnostnim pasom in da vozimo trezni. Do zdaj nisem niti enkrat peljala domov pod vplivom alkohola, četudi sem spila le kozarček alkohola. Rajši sem poklicala koga, da me je prišel iskat.

Tudi, ko naletim na  prometno nesrečo, ne grem nikdar ven iz avta, ampak počakam, da sprostijo promet. Saj vsakič pomislim na boleče spomine ob naši prometni nesreči.

In mi je resnično grozno, ko vidim ljudi, ki hodijo iz svojih avtomobilov in otežujejo dostop do nesreče ter ogrožajo sebe in druge. Ter še fotografirajo nesreče in se ob tem še smejijo in zabavajo.

Želim si, da bi se ljudje spametovali in bi bilo prometnih nesreč čim manj sploh s smrtnim izidom ali invalidnostjo. Saj največkrat izgubijo življenje tisti, ki niso nič krivi. Preveč ljudi vozi v vinjenem stanju, preko omejitev ali nevarno prehitevajo in s tem preizkušajo svojo srečo in življenja drugih.

Naša prometna nesreča je bila sicer splet nesrečnih okoliščin in ledene ceste, vendar smo imeli srečo v nesreči, da smo vsi preživeli in okrevali. Šele čez čas smo izvedeli, da je voznica, ki je pripeljala po nasprotnem pasu komaj zapeljala stran in se nam izognila.

Saj bi drugače lahko bilo trčenje silovitejše in posledice veliko hujše ali bi se prometna nesreča končala s smrtjo naše celotne družine.

Te boleči spomini me spremljajo vsak dan, ko sem v avtu in me opominjajo na previdno vožnjo. Ter na to, da se pred nevarnimi vozniki, če je le mogoče, vedno umaknem s ceste.

Imate tudi vi kakšne boleče spomine na prometne nesreče, ki vas spremljajo vsak dan?

Več prispevkov na temo mojega življenja lahko najdete na povezavi.