34. teden nosečnosti

34. teden nosečnosti

Na začetku 34. tedna sem imela pregled pri ginekologu, in ker do zdaj nisem imela skoraj nobenih težav, sem upala, da bom tudi tokrat izvedela le dobre novice. Žal ni šlo vse po načrtih, saj me je že pri pregledu vse zelo bolelo in ginekolog mi je povedal, da sem že 2 cm odprta.

Kasneje je naredil še ultrazvok in ugotovil je, da se eden od dvojčkov še vedno ni pravilno obrnil ter da me zato verjetno čaka carski rez. Med pregledom ju je tudi izmeril in ugotovil, da je razlika med njima že skoraj 500 g.

Prvi od dvojčkov je namreč imel 1800 g, drugi 2300 g tako, da se je odločil, da me pošlje naprej v Ljubljano v ambulanto za patološko nosečnost, da preverijo, zakaj je prišlo do takšne razlike v rasti, saj sta bila prej vedno skoraj enakih mer. Med drugim me je tja poslal tudi, ker se eden še vedno ni pravilno obrnil, da bi se lahko dogovorili, ali bi bil morda potreben carski rez.

Ker sem imela pregled šele pozno popoldan se na ta dan nisem mogla naročiti v ambulanto v Ljubljano zato sem tja poklicala takoj zjutraj. Povedala sem jim, zakaj jih kličem ter da sem 2 cm odprta in zato so želeli, da pridem nemudoma k njim, da se slučajno ne bi prej začel porod.

Na srečo je na ta dan Rajko imel dopust, ker je želel dokončati balkon in zato sva se takoj odpeljala v Ljubljano. Ker sem pričakovala, da bom šla takoj po pregledu lahko domov, sem za vsak primer vzela s seboj le torbo za porodnišnico in ničesar drugega – zjutraj sem na srečo na hitro preverila, če je vse v njej.

Ko sem prišla v porodnišnico, so me najprej sprejeli v triažni sprejemni ambulanti, kjer sem le na sprejem čakala skoraj eno uro in glede na to, kako so me prestrašili po telefonu, sem pričakovala, da bom na vrsti takoj. Nato sem morala oddati urin in čez uro in pol sem imela še ctg, s katerim so imeli precej težav, saj so ga težko izmerili, ker sta bila dvojčka nenormalno živahna in obenem sem tudi sama zelo težko ležala na hrbtu več kot 40 minut med merjenjem. Pri mojem ginekologu so namreč vedno merili ctg vsakemu posebej.

Kasneje sem še kar nekaj časa čakala na pregled v ambulanti tako, da so od najinega prihoda do pregleda minile že tri ure. Pregled je potekal precej kaotično, saj sem morala ležati na hrbtu in ker sta mi dvojčka že tako zelo pritiskala na žile in sem med pregledom skoraj 4 x omedlela.

Preprosto mi je takoj postalo neizmerno vroče, začela sem se potiti in kar na enkrat me je začelo zebsti tako, da smo morali pregled večkrat prekiniti, da sem lahko vsaj zadihala, ker me je tako zelo dušilo. Poleg tega me je tudi neizmerno bolel vaginalni pregled tako, da sem bila ob koncu pregleda že popolnoma izmučena. Tako groznega pregleda nisem doživela v celotni nosečnosti in poleg tega je v ambulanti bila grozna in zelo stara oprema.

Zdravnica se je ob koncu pregleda odločila, da želi, da ostanem nekaj dni na opazovanju v porodnišnici, ker je razlika v teži med njima bila prevelika. Še najbolj zanimivo je bilo, da se je tudi drugi od dvojčkov od prejšnjega dne obrnil na glavo (zato bi lahko rodila vaginalno) – kar je bil prej prvotno namen mojega obiska v ambulanti (carski rez zaradi lege ploda).

Iskreno si sploh nisem želela ostati v bolnišnici, saj sem vedela, da bom doma veliko bolj sproščena in umirjena. Hotela sem namreč, da se rodita čim kasneje – vsaj v 37. tednu nosečnosti. Obenem sem vedela, da bi doma lahko veliko več jedla in bi lažje počivala.

Rajka sem zato poslala doma in rekla sem mu, da pride na obisk naslednji dan skupaj z Glorio. Vendar ko sem prišla na oddelek, se je izkazalo, da nimajo nobenih zdravil, ki sem jih prejemala doma, in da bom verjetno morala ostati v porodnišnici več dni.

Zato sem ga prosila, če lahko popoldne prideta z Glorio oba skupaj, da bi jo lahko malce videla ter da sta mi od doma prinesla železo (sirup), magnezij tablete, tablete Buscopan (proti krčem), blazino za dojenje (da sem lahko vsaj malce spala), nosečniški pas in nekaj prigrizkov, da nisem bila cel dan lačna ter udobna oblačila.

Najhuje mi je bilo, ker sem vedela, da se verjetno ne bom vrnila domov še nekaj dni in zato sem še bolj pogrešala Glorio in Rajka. Obenem sva morala tudi dobro razmisliti o varstvu zanjo, saj sem jo prej vedno jaz hodila iskat, Rajko pa jo je zadnji mesec vozil zjutraj v vrtec.

Grozno mi je bilo tudi spati na posteljah v porodnišnici, saj sem že tako imela v zadnjih tednih grozne težave s spanjem zaradi zelo hudih bolečin in ne vem, kako bi sploh spala brez svoje blazine. Boljše, da sploh ne omenjam obupnih miniaturnih tušev v sobah, saj sem se v njih, komaj stuširala obenem je v njih še grozno drselo zato sem si še bolj želela iti domov.

V porodnišnici sem bila tudi neizmerno lačna, saj je bilo hrane za moje pojme popolnoma premalo za nosečnice, zato sem šla hrano večkrat na dan iskat na avtomat. Nekaj hrane mi je Rajko prinesel tudi od doma, da sem malce lažje zdržala čez dan.

Foto: Art box Photography

Vse do naslednjega dneva nisem izvedela ničesar novega, čeprav sem upala, da mi bodo povedali vsaj, zakaj sploh moram biti na opazovanju oziroma kaj lahko naredimo glede razlike v teži. Prvi dan sem tako imela le ctg in različne laboratorijske preiskave.

Drugi dan ob viziti mi je zdravnica povedala, da me žal zagotovo čaka carski rez, čeprav sta zdaj oba pravilno obrnjena, saj je vodilni od dvojčkov manjši. Ob porodu bi zato lahko imela težave, saj bi se lahko ˝zakrčila˝ med tem, ko bi rojevala drugega otroka, ki je večji in zato so se odločili, da ne bodo tvegali in s tem sem se strinjala.

Čez dan sem imela najprej ctg in redno merjenje pritiska ter posvet z anesteziologom glede carskega reza. Povedal mi je vse glede anestezije ter mi razložil, kakšen je postopek in skupaj sva se odločila za spinalno anestezijo, ki je bila zaradi razlike v teži in zaradi mene najbolj varna.

Čeprav sem si resnično želela slišati njun prvi jok, sem bila obenem zelo prestrašena, saj me je zaradi slabih predhodnih izkušenj z anestezijo zelo skrbelo, kako bo vse skupaj potekalo. Neizmerno sem si tudi želela, da bi lahko bil ob porodu z menoj Rajko in da bi na koncu le bil naravni porod.

Kasneje popoldne tistega dne sem imela še ultrazvok, kjer mi je zdravnica povedala, da ostaja razlika med njima še vedno enaka ter da se bomo v ponedeljek, ko bom imela še en pregled, se dogovorile naprej.

Povedala mi je tudi, da ne želi, da hitimo s carskim rezom, če ne bo nujno, da se še malce razvijeta in zrasteta ter da ju ne želi ˝na silo vzeti ven˝. Jaz sem seveda takrat še vedno upala, da bom lahko odšla domov in da sem bom vrnila v porodnišnico šele čez nekaj tednov. Naslednji dan v soboto sem imela le ctg in meritve pritiska ter v nedeljo isto.

Na srečo so bile tudi medicinske sestre na oddelku odlične tako, da so vsaj ctg-ji potekali brez težav. Nekatere med njimi so res obvladale vse in zato so merjenja in ostale preiskave potekale zelo hitro, pri nekaterih se je ctg vlekel v neskončnost, preden so pravilno nastavile vse skupaj za merjenje obeh naenkrat.

Letos se tudi žal nisem mogla udeležiti otroškega bazarja, saj sem bila takrat že v porodnišnici na opazovanju. Zelo mi je bilo žal, saj sem se ga izjemno veselila še posebej HiPP predavanja o uvajanju goste hrane in v soboto so mi dejali, da moram ostati v porodnišnici, čeprav sem upala na vikend izhod. Vseeno sem v članku zapisala kar nekaj odličnih nasvetov o uvajanju goste hrane, ki sem jih izvedela na prejšnjih predavanjih.

V nedeljo sem imela zelo čuden občutek, da sem morda bliža čas poroda. Že zjutraj sem začutila nenavadne bolečine, za katere se je kasneje izkazalo, da so bili popadki in da se je telo že pripravljalo na porod, saj sem bila naslednji dan že odprta že 4 cm.

Ker je bilo pri Glorii pred porodom vse drugače, nisem niti vedela, kaj pomenijo bolečine, vendar sem to vseeno zaupala sestram na oddelku, ki so mi dejale, da imam naslednji dan pregled pri zdravnici in da ga na ta dan ne potrebujem, saj ima zdravnica ogromno dela, ker je dežurna.

Tudi na ctg-ju ni bilo videti ničesar posebnega, zato sem se pripravljala na to, da bom odšla naslednji dan domov. Zvečer sem se oprhala in si umila glavo ter si z velikim naporom postrigla še nohte na nogah in rekla sem si, da če že imam čas lahko vse to naredim pred odhodom domov. Dejansko, če zdaj pomislim je bilo vse videti, kot da se že pripravljam na porod.

Tudi svoji sosedi v sobi sem ta dan dejala, da greva z Rajkom zagotovo še enkrat pred porodom v Kantino na postaji na večerjo, kot sva šla pri Glorii le večer pred porodom, vendar se to žal ni uresničilo, saj sem že naslednji dan rodila.

Vseeno nama je uspelo le nekaj dni prej, preden sem morala oditi v porodnišnico še zadnjič iti tja na večerjo. Večerja je bila kot vedno odlična in takrat sem še upala, da ne bom šla rodit še vsaj tri tedne, da bi lahko še enkrat pred porodom odšla tja na večerjo ter da bi se obenem lahko še malce pripravila na porod. Kako je pri tebi potekal 34. teden nosečnosti? Kakšni so bili tvoji zadnji dnevi pred porodom? Si morda morala biti v porodnišnici? Si imela kakšne posebne želje po hrani pred porodom?