3. – 4. teden – Dojenčkov dnevnik
3. teden po njunem rojstvu smo bili prvič na sprehodu, ko smo šli vsi skupaj po Glorio v vrtec in bili smo glavna atrakcija, saj so nas vsi ustavljali in naju spraševali, ali ju ločiva in koliko sta stari ter podobna vprašanja. Nekateri neznanci – “krokarji” so skoraj padli v voziček od radovednosti sama pa sem skoraj doživela živčni zlom, saj nikogar od njih sploh nisem poznala, nekateri od njih so bili tudi bolni in so ju vseeno želeli prijeti.
Le najini prijatelji in znanci so vedno najprej vprašali, ali sploh lahko pogledajo v voziček, in če so slučajno bili bolni, niso prišli niti blizu nas v primerjavi z ostalimi neznanci.
Glede na to, da sta bili nedonošenki, mi ni bilo vseeno, ali bi zboleli, zaradi kogarkoli in zato smo tudi doma vsi uporabljali razkužilo in še dodatno pazili na higieno tudi ob obiskih. Sama namreč niti pomislila ne bi, da se dotaknem ali ogovorim neznanega otroka ali kogarkoli v nasprotju z vsemi drugimi, ki nimajo nobenih mej, dokler jim tega ne poveš že 10 x in nekateri še vedno ne razumejo.
V 4. tednu sta imeli tudi že prvi sistematski pregled in pediater nama je rekel, da se odlično razvijata in da je čudovito, da nista imeli nobenih težav v porodnišnici ter da nista imeli niti zlatenice v prvih dneh in da je odlično, da sta bili le v toplih posteljicah nekaj dni. V porodnišnici sta imeli tudi ultrazvočne preglede in vsi izvidi so bili odlični tako, da nas je ob prihodu domov čakal le še ultrazvok kolkov.
Pediater nama je rekel je tudi, da dobro pridobivata težo ter da naj nadaljujem dojenje in dodajanje adaptiranega mleka za nedonošenčke, dokler ne bosta imeli vsaka po štiri kilograme. Dnevno sva morala spremljati tudi telesno težo in celjenje popka pri Luciji.
Na obiske so v prvih dveh mesecih smeli priti le najini starši in najožji sorodniki le za kratek čas, saj nisva želela, da bi se nalezli kakšnih bolezni v najbolj kritičnih tednih. Sicer nama je pediater svetoval, da naj Glorio vzameva iz vrtca vsaj za prva dva meseca, vendar njegovega predloga nisva upoštevala, ker je bilo več bolnih otrok in ljudi v najini bližini kot v vrtcu in bi prej dobili bolezni od vseh njih kot od Glorie.
Poleg tega bi se Glorii verjetno zmešalo od dolgčasa v tem času, saj potrebuje družbo in zaposlitev. Obenem bi se verjetno še prej zmešalo meni doma, če bi morala skrbeti za vse tri sama celoten dan, preden bi lahko prišel Rajko iz službe tako, da mi ni žal, da je v tem času obiskovala vrtec.
3. teden sem si še vedno črpala mleko in obenem sem tudi dojila ter prav tako v 4. tednu, vendar sem se v tistem tednu odločila, da bom od takrat naprej le dojila in dodajala adaptirano mleko, saj ga nisem imela dovolj za obe. Preprosto sem bila vsak dan popolnoma izčrpana, saj sem zaradi črpanja mleka med obroki spala maksimalno pol ure in sem se dejansko komaj zbudila, ko sta začeli jokati. Obenem me je bilo strah, da bom med hranjenjem zaspala in da mi bo, katera od njiju padla iz rok oziroma iz postelje.
Na srečo sta se obe z velikim veseljem dojili in od takrat naprej sem se med posameznimi podoji vsaj malce spočila. Žal sta imeli le zelo malo potrpljenja za hranjenje tako, da sem pogosto dojila obe naenkrat še posebej Lucija, je želela biti na prsih celoten dan, čeprav nisem imela dovolj mleka. Sofija je vedno pri dojenju vztrajala le tako dolgo, dokler je mleko teklo dovolj hitro zanjo in se ji ni bilo potrebno truditi zanj, potem je hotela imeti takoj pripravljeno stekleničko mleka, da se je najedla do konca.
V 3. tednu smo imeli tudi prvo družinsko fotografiranje in nastale so čudovite fotografije za spomin. Ker sva teh nekaj tednov po porodu zelo pogrešala svojo najljubšo gostilno in mehiško hrano sva takrat kar poklicala v Kantino na postaji in naročila hrano za domov in celo pot je hrana tako zelo dišala v avtu, da sva se komaj upirala temu, da bi kar nekje ustavila in pojedla kosilo, ki je bilo kot vedno odlično. 😉
Zanimivo je bilo tudi, da na ta dan nista imeli nobenih krčev tako, da jima je mehiška hrana verjetno ustrezala kot med nosečnostjo. 🙂 V teh tednih sta sicer imeli ogromno krčev tako, da sta prejokali kar nekaj dni in noči in takrat sva krče lahko le malce umirila z vetrovnimi kapljicami.
Dnevno sva dobila tudi ogromno vprašanj o tem, ali je porodniški dopust za dvojčke višji in ali traja dlje časa. Žal sem morala vsem odgovoriti, da je višina porodniške enaka, če rodiš deset otrok ali enega naenkrat, saj oni štejejo le porod in ne otroke tako, da ti v primeru dvojčkov ne pripada niti cent več. Traja le tri mesece več kot običajni porodniški dopust kar pri skrbi za dva otroka ne pomaga veliko poleg tega so vsi stroški dvojni (plenice, mleko in vse ostalo).
Višja je le višina otroškega dodatka, vendar ti na CSD – ju vedno najdejo navidezne ali stare prihodke tako, da ti otroški dodatek znižajo na minimum in dejansko skupaj s porodniškim nadomestilom komaj lahko preživljaš še tri otroke, če sem iskrena.
Ena izmed največjih težav pri dvojčkih je tudi zaloga plenic in mleka v trgovinah. Sama namreč vedno želim kupiti izdelke na zalogo sploh zdaj, ko grem v trgovino le enkrat ali maksimalno dvakrat na teden in zato se mi je že zgodilo, da sem šla po plenice v Novo mesto le s tem namenom, ampak jim je zmanjkalo zaloge. Zato sem morala čez dva dni iti še v Ljubljano, kjer so imeli v celotni trgovini le tri pakete plenic številka 1, ki so zadostovali za dve komaj za šest dni. 🙁
Še večje težave sem imela z nakupom mleka za nedonošenčke, saj so v lekarni na teden dobili le eno škatlo mleka, ki je zadostovala komaj za nekaj dni. Le v primeru, da bi že prej naročili mleko in ga rezervirali bi morda lahko dobili dve škatli naenkrat. Poleg tega so ga imeli le v eni lekarni v bližini in v vsakem drugem kraju je bila drugačna cena mleka – preprosto obupne zaloge za dvojčke (še sreča, da sem zraven dojila).
Rajko je takoj izkoristil tudi celoten očetovski dopust tako, da je bil z nami doma več kot mesec dni in bil mi je v izjemno pomoč, saj je res najboljši ati na svetu. Pomagal mi je pri hranjenju in previjanju, pri kuhanju in pomivanju in pri vseh drugih opravilih. 🙂 V tem času sva začela tudi z uvajanjem rutine in trudila sva se, da bi imeli čim boljšo organizacijo, ki je pri dvojčkih ključna, saj bi brez tega vsi starši verjetno kmalu pristali v psihiatrični bolnišnici.
Kaj je bilo zate najtežje v 3. in 4. tednu? Je bil partner s teboj na očetovskem dopustu? Si imela kakšne težave v teh tednih? Kdaj si šla na prvi sprehod?
Vse dojenčkove dnevnike najdete TUKAJ.
