2. teden – Dojenčkov dnevnik

2. teden – Dojenčkov dnevnik

V veliko pomoč so mi bile tokrat tudi medicinske sestre na oddelku, saj so bile odlične v primerjavi z mojo prvo porodno izkušnjo. Kadar sta se zbudili obe naenkrat, sem lahko poklicala sestre na oddelku in vzele so eno izmed njiju in jo nahranile. Tudi zjutraj so mi pomagale pri umivanju in so vedno one eno umile, drugo jaz, tako da so se medtem tudi dijaki učili nege.

Res sem imela tokrat odlično osebje po porodu razen nekaj izjem. Že takoj, ko so dvojčici pripeljali k meni v sobo mi je medicinska sestra rekla naj se ne bojim prositi za pomoč, saj vedo, da sama ne bom zmogla čez celoten dan skrbeti za obe v prvih dneh in ta nasvet sem tudi upoštevala.

Tako, da so mi bile sestre tokrat resnično v veliko pomoč. Tudi takoj so mi spremenile meni v veganskega in tako sem se vsaj malce bolj najedla, čeprav so bili obroki za doječo mamico popolnoma premajhni in sem bila čez celoten dan vseeno precej lačna. Na srečo sem imela s seboj tudi odlične HiPP sadne žepke za okusno malico.

V naslednjih dneh so morali pri Sofiji ponoviti tudi enega izmed testov, saj so rezultati pokazali mejne vrednosti, in če bi takrat že odšle domov bi se morale zaradi teh testov vrniti v porodnišnico. V porodnišnici so jima večkrat dnevno merili temperaturo, da so lahko videli, ali jo znata ohranjati že sami, da ne bi prišlo do podhladitve. Tudi, ko smo bile doma sem jima še vedno dnevno merila temperaturo in pazila pri oblačenju ter pri temperaturi v sobi.

Tokrat sem tudi brez težav zaprosila za protibolečinske tablete zaradi hudih bolečin po porodu. Obenem sem tudi fizioterapevtko prosila za kinezo trakove, ki so mi olajšali bolečine v hrbtenici. Fizioterapevtka me je naučila tudi handlinga, vaj po porodu in pomagala mi je pripraviti lupinico za domov, saj sta bili obe zelo majhni in zato jima je bila lupinica popolnoma prevelika tako, da smo za pripravo vsake lupinice porabili osem tetra plenic. Fizioterapevtka mi je sicer povedala, da sva kupila odlični lupinici in dovolj oblazinjeni, vendar ker so, tako majhne so še nekaj mesecev potrebovale oporo iz tetra plenic.

V porodnišnici so jima žal žačeli dajati tudi Plivit kapljice po katerih sta imeli grozne krče in zato sta zelo jokali tako, da sem jih takoj ob prihodu domov vrgla v smeti in začela z uporabo Jamieson D-vitamin kapljic.

Domov smo lahko odšle šele enajsti dan po porodu in naslednji dan je prišla na obisk tudi patronažna sestra, ki nama je pustila tehtnico, da sva ju lahko tehtala in preverila, ali pridobivajo težo. Dala nama je tudi nekaj koristnih nasvetov, nato je pregledala izvide iz porodnišnice ter tudi njiju obe.

Sofiji je popek odpadel ravno, ko smo se odpravljali iz porodnišnice, saj je imela telo majhen popkovni krn. Žal pa je imela v prvih treh mesecih nato še popkovno kilo, ki se je na srečo zacelila sama od sebe. Luciji je popek odpadel drugi dan, ko smo bili doma, vendar se je kasneje zelo slabo celil, zato smo ga morale s patronažno sestro precej čistiti in nekako nama je uspelo, da se je po enem mesecu počasi in zelo lepo zacelil.

Prve tedne po porodu sem imela tudi grozne težave s pritiskom in vrtoglavicami – verjetno tudi zato, ker sem spet izgubila več kot liter krvi po porodu. Po porodu sem namreč imela tudi tablete, ki naj bi povečale količino mleka, vendar je bil njihov stranski učinek vrtoglavica in slabost tako, da sem jih takoj nehala jemati.

V prvih dneh, ko smo bili doma, sem se naročila tudi na prvi ginekološki pregled in dvojčici sem naročila tudi na prvi pregled pri pediatru.

Ko so bile dvojčice v porodnišnici, so imele v posteljicah senzorje dihanja in pediater nam je svetoval (to je bil tudi pogoj za odpustnico), da si jih izposodimo tudi za doma ter da naj jih uporabljamo vsaj prvih šest tednov oziroma do dopolnjenega 40. tedna nosečnosti do dneva, ko bi se morale roditi.

Tako sva tudi naredila, saj jih je Rajko šel iskat na dan odhoda iz porodnišnice in doma smo jih uporabljali prvih 50 dni tako, da smo za najem le teh plačali 50 € za obe, saj smo morali najeti dva kompleta za vsako posteljico enega. Vendar nama je bila pomembna le varnost obeh in ne cena.

Ker sva si želela, da se tudi doma počutijo varno, sva jima kupila še gnezdeca, čeprav sem bila celo nosečnost proti nakupu le-teh, ampak v porodnišnici sem si rekla, da se bodo v njih počutile kot v maternici ali kot v vodni posteljici. Senzorji dihanja zaznavajo le enega otroka in zato sva imela tudi že prej namen, da bodo spale vsaka v svoji posteljici, tako da je vsaka imela svoj senzor dihanja.

Zaradi gnezdec v posteljicah naju je bilo malce strah, da senzorji ne bodo zaznavali njunih premikov in res sva drugi dan, ko smo bili doma doživela največji strah in šok v svojem življenju. Namreč pri Sofiji se je sredi noči nenadoma prižgal senzor dihanja in javljal alarm. Oba sva bila tako prestrašena, da sploh nisva vedela, kaj storiti in razmišljala sva le o najslabšem scenariju in o tem, kako naj jo rešiva, če bi res prenehala dihati.

Na najino veliko srečo se je alarm prižgal po pomoti, saj verjetno ni bil dobro nastavljen v posteljici. S Sofijo je bilo na srečo vse v redu, vendar še nekaj dni nisem mogla spati. Obenem dvomim, da bom kdaj pozabila ta grozen občutek, da bi se ji lahko kaj zgodilo ali da bi res prenehala dihati. Še zdaj jo včasih večkrat preverjam ponoči in podnevi, če diha.

Kako je pri vas potekal 2. teden? Ti je uspelo dojenje ali si dodajala adaptirano mleko?

Vse dojenčkove dnevnike dvojčic najdeš tukaj.