1. teden – Dojenčkov dnevnik
Še vedno ne morem verjeti, kako hitro sta me dvojčici presenetili. O porodu in o zadnjih dneh pred porodom bom še veliko pisala, saj se je v tistih dneh zgodilo res marsikaj.
Najhuje mi je bilo, ker ju zaradi carskega reza prvi dan nisem mogla videti in nisem niti vedela, kako so. Rajko ju je lahko šel pogledat takoj po porodu in nato mi je poslal fotografije, ki sem jih celo noč gledala, saj zaradi skrbi in bolečin nisem nič spala. Pozno zvečer sem zato osebje v sobi prosila, če lahko pokličejo na oddelek otroške intenzivne nege in preverijo, ali je z njima vse v redu, saj nisem vedela, da bomo tako dolgo ločene.
Prvič sem obe videla šele naslednji dan zjutraj po viziti, ko me je sestra z vozičkom odpeljala na hiter obisk na oddelek otroške intenzivne nege in takrat sem od sreče zajokala, ko sem ju končno videla. Sprva sem bila sicer popolnoma prestrašena, kje sploh so, saj so bile prvi dan skupaj v posteljici, naslednji dan so bile vsaka v svoji in zato sploh nisem vedela, kje so.
Nikoli tudi ne bom pozabila prvega obiska Glorie in Rajka en dan po porodu. Najprej sta prišla do mene, saj sem bila še vedno v sobi na intenzivnem oddelku in nato smo skupaj odšli na oddelek otroške intenzivne nege. Gloria je bila sprva, ko ju je videla malce prestrašena in obenem zelo vesela, čeprav še ni dojela, da so sestrice zunaj in ne več v mojem trebuščku. Za darilo je od sestric dobila tudi plišasto kravico, ki jo preprosto obožuje in jo nosi povsod s seboj ter vsem govori, da sta jo prinesli njeni sestrici.
Tudi, ko sta se z Rajkom ta dan odpravila domov, mi je še vseeno dala poljubček na trebušček, kot je to počela celo nosečnost in šele nekaj dni kasneje je dojela, da se sestrice ne skrivajo več v trebuščku. Zato je od takrat naprej vsem in vsepovsod govorila, da je zdaj sestrica in da imamo doma dva dojenčka. 🙂
Dnevi, ko smo bile ločene, so se vlekli v neskončnost, saj se ju lahko videla le dvakrat na dan po eno uro in med tem časom smo vedno imeli še kosilo ali večerjo ali druge obveznosti – fizioterapijo, vizite, laktarij ipd. Tako, da sem vsak trenutek z njima izkoristila do maksimuma za objeme, poljubčke in pogovore. Med obiski na intenzivni enoti so me sestre učile tudi hranjenja nedonošenčkov in fizioterapevtke pravilnega rokovanja – handlinga ter previjanja in oblačenja.
Vsekakor moram pohvaliti celotno odlično osebje na otroškem intenzivnem oddelku, saj so vsi res odlični ter prijazni in so nam staršem nedonošenčkov v veliko pomoč. Čeprav sem prve dni imela včasih občutek, da gre vse skupaj prehitro in da pričakujejo preveč od mene že tako kmalu po porodu.
Prvi dan po carskem rezu mi tudi niso pustili, da bi ju nahranila z dojenjem ali da bi si črpala mleko in takrat sem bila zelo jezna nanje, saj sem hotela na vsak način dojiti in bala sem se, da me bodo tudi tokrat prikrajšali za to izkušnjo ali da zato sploh ne bom imela mleka. Vendar sem kmalu videla, da sem res bila preveč slabotna prvi dan, saj se komaj hodila po oddelku in bi me črpanje ali dojenje še dodatno izmučilo.
Drugi dan so me tako prvič peljali v laktarij (kjer si mleko črpajo vse mamice, ki imajo otroke na intenzivnem oddelku) in tam so me naučili pravilnega črpanja in vsega, kar moram o tem vedeti. Priznam, da je bilo precej naporno hoditi tja na vsake tri ure, saj je to pomenilo, da sem lahko bila manj časa z dvojčicama. Poleg tega sem si prve dva dni komaj načrpala nekaj kapljic mleka v celotnem dnevu, vendar vseeno nisem obupala, saj bi naredila čisto vse, da bi tokrat lahko dojila.
Zato sem vsak dan komaj čakala, da pridejo končno k meni v sobo in da bom lahko začela dojenje in črpanje na oddelku ter da mi ne bo več treba hoditi gor in dol po porodnišnici in da bodo končno celoten dan z menoj, da me ne bo skrbelo, kako so. Po štirih dneh po porodu so tako končno v petek prišle k meni v sobo.
Prvi teden sta morali biti še v toplih posteljicah in obenem so vsak dan zniževali temperaturo le-teh ter preverjali, ali že znajo same obdržati primerno temperaturo, da se doma ne bi podhladile. Redno so ju spremljali tudi s senzorjem dihanja in saturatorjem, vendar smo imeli občasno težave z napravami, saj so brez razloga javljale alarm.
Poleg tega smo imeli kar nekaj težav s pokvarjenim oknom v sobi in zato je bil v sobi grozen mraz. Od mraza dejansko nisem mogla zaspati, saj nisem mogla do konca zapreti oken in me je zeblo do kosti. Poleg tega smo zato morale več dni ostati v porodnišnici, saj ju zaradi mraza v sobi niso upali dati v navadne posteljice, da se ne bi podhladile. Okno so popravili šele predzadnji dan, ko smo bile v porodnišnici in ta dan so končno lahko šle v navadne posteljice.
Ko so prvi teden končne prišle k meni v sobo sem končno lahko pričela tudi z dojenjem, saj je Sofija že na intenzivni negi pokazala velik interes za dojenje in sesalni refleks. Vendar mi je pediater svetoval, naj se vsakič doji le nekaj minut in da naj si ostalo rajši izčrpam in dodam po steklenički, saj bi se z dojenjem preveč utrudila in posledično ne bi pridobivala na teži. Njegov nasvet sem upoštevala in zato sem jo sprva malce podojila potem sem ji preostanek mleka dodala še po steklenički.
Kako je pri vas potekal 1. teden? Kakšno je bilo osebje v porodnišnici?
Vse dojenčkove dnevnike dvojčic najdeš tukaj.
